V četrtek, 26. marca 2026, nas je s svojo avtorsko pravljico razveselila Mateja Mohorko. Vse se je vrtelo okoli sreče. Sreča ni glasna in bleščeča. Redko potrka na vrata z velikim pompom. Pogosteje pride tiho, kot topel žarek, ki se ujame na dlani. Včasih se skrije v drobne trenutke, prijazno besedo, ki nas pokliče, ali pogled, ki razume. In čeprav se nam kdaj zazdi, da je sreča daleč, v resnici nikoli ne odide, temveč le počaka, da jo opazimo.

Spoznali smo pravljično junakinjo Evo, ki je verjela, da ji gre vse narobe in jo spremlja sama nesreča. A zgodba se je razpletla drugače. Eva je počasi odkrivala, da nesreča ni to, kar se zdi na prvi pogled. Z drobnimi dobrimi dejanji, toplino in deljenjem je začela tkati nevidno nit sreče, ki se je širila od nje naprej: na miško, mačko in babico. Na koncu pa se je sreča vrnila k Evi, še bogatejša in svetlejša. Sreča je namreč resnično nekaj posebnega. Ne meri se v količini, temveč v tem, kako jo delimo. In čeprav se nam včasih zdi, da je imamo le za ščepec, zanjo velja preprosto, a čudežno pravilo: ko srečo deliš, se vedno množi.

Po pravljici so otroci svojo srečo ujeli še v ustvarjanje. Iz papirja so izdelali drobne origami srčke. Nastali so nežni, pisani in vsak s svojo zgodbo. Nekateri so našli pot v roke staršev ali prijateljev, drugi so odšli domov, skrbno spravljeni kot mali talismani. Za srečo.

Besedilo in fotografije: Lea Felicijan