Imeli smo dve različni praksi v društvu. Ena je bila v tujini, na Poljskem. Zbralo se nas je devet in smo se do Poljske peljale s kombijem. Tam smo se srečale s Špankami in Poljakinjami. Vsako dopoldne smo imele delavnice, popoldnevi so bili namenjeni delu.

Izkušnja je nepozabna, ko se srečaš z drugimi mladimi, ki si želijo narediti nekaj za druge. Ni pomembno, kje si, kje lahko pomagaš, glavno je, da greš iz svoje cone udobja. Ko smo se vrnile, smo se pogovarjale, da bi lahko v naši okolici več pomagali. Nastalo je veliko idej. Začnemo lahko vsak pri sebi doma, v šoli in nadaljujemo vsak po svoje.

Druga praksa je bila v dvorcu Novi Klošter, in sicer za dekleta iz okolice. Udeleženka je izkušnjo opisala tako: “Delo, ki ga opravljamo v graščini, ni zahtevno, a tudi lahko ne. Je nadvse zabavno, saj spoznavaš nove vere, ki našemu okolišu niso ravno domače in vsakdanje. V graščini čistimo, kuhamo, pečemo, pomivamo, peremo, likamo in še kaj. Ko se vključiš v neko dnevno delovno rutino, ti po navadi vse steče kot po maslu, včasih pa pride tudi do zapletov. Seveda pa ni vsak dan isti. Včasih je dela ogromno, drugič ga je veliko manj, a se vseeno najde kaj za postoriti.”

Carmen Maria Fernandez