V zgodnjem sobotnem jutru, iz katerega so se dvigale meglice po petkovem dežju, smo se člani planinske sekcije Športnega društva Andraž odpeljali proti Jerzerskemu.

Nad vrhovi Kamniško-Savinjskih Alp je vstalo sonce in začelo preganjati meglice iz dolin. Zavili smo v ozko dolino Kokre, nad katero se dvigajo strme stene strahospoštovanja vrednih vrhov. Malo naprej od Kanonirja na Spodnjem Jezerskem smo začeli pot v mlado jutro. Tokrat smo si za cilj izbrali manj znani Kozji vrh, ki ga Storžič uspešno skriva pred večino Slovencev. Kozji vrh je manj obiskana gora v Kamniško-Savinjskih Alpah in ponuja lepo turo v naravi.

Najprej smo hodili po makadamski cesti, ki se je prijazno vzpenjala, in klepet je bil živahen. Pri mogočnem jesenu in lipah na planini Robce smo zavili na desno in od takrat naprej vedno bolj navkreber. Klepet se je umiril in kmalu smo vedeli, zakaj ime Kozji vrh. Zasluži si to ime in pri vzpenjanju nanj bi nam kozji parkeljci prišli resnično prav.

Večina poti je potekala po gozdu, kjer je še veliko podrtih dreves, skozi katera smo se morali prebiti in je na posameznih odsekih resnično »kolenogriz«. Proti vrhu je pot speljana tik ob skalnem robu, zato je malce neprijetna in nevarna.

Kljub vsem naporom smo na vrhu bili poplačani s čudovitim razgledom, ki je segal vse od Storžiča do Kočne. Nismo bili visoko, Kozji vrh meri v višino le 1628 metrov, a so bili razgledi lepi in široki, mi pa ponosni, da smo spet spoznali delček lepot naše Slovenije.

                                                                                                                                 Martina Ograjenšek