Zahodni Julijci so za nas precej oddaljeno hribovsko območje za dnevno turo, saj sama vožnja do izhodišča traja skoraj tri ure. Pa vendar smo se v nedeljo, 17. septembra 2023, polzelski planinci odpravili na Montaž. Zapeljali smo se do planine Pecol in še v temi zakorakali čez pašnike proti ostenju Montaža. Slabih 100 metrov pod mogočno steno so v jutranjem soncu zažarele najvišje špičke vrhov in zbudile družino kozorogov pred nami. Po uri in pol hoje smo dosegli razpotje dveh poti, ki vodita na vrh. Mi smo si zadali krožno turo in se podali proti Findeneggovem ozebniku. To je prava plezalna, nič varovana pot, ki je speljana po naravnih prehodih brez nepotrebnega železovja. Na začetku smo po gamsjih stezicah prečili ostenje Montaža do bivaka Suringer, kjer smo zbudili gamsjo družino, ki se nam je pridružila in nam kazala pot vse do vstopa v ozebnik. V ozebniku smo uživali v lahkem plezanju do druge težavnostne stopnje po trdni in kompaktni skali. Vse skupaj pa dodatno začini pošodranost, morali smo biti skrajno previdni, da nismo sprožili kamenja po planincih, ki so plezali za nami. Z vrha ozebnika nas je pot peljala po grebenu do vrha osamljenega Montaža. Ne spomnim se, kdaj smo bili nazadnje sami na kakšnem vrhu, tudi pozimi ne. Za nekaj trenutkov smo uživali v razgledu, nato pa so se iz doline prikradle meglice in nam vsake toliko časa zakrile razgled. Sestopili smo po Pipanovi poti, ki spada v kategorijo zavarovanih plezalnih poti – ni ferata. Krasi pa jo nedavno zamenjana izpostavljena lestev, ki je sedaj fiksna, bolj atraktivna in daljša. Kamenje pa tudi tu pada vse povprek. Na začetku ture smo se še poigravali z mislijo, da skočimo še na Špik Hude police po ferati Leva, ki je le streljaj oddaljena od poti na Montaž. To misel smo z naraščajočo oblačnostjo in napovedanimi popoldanskimi nevihtami opustili in se po melišču, v družbi gamsov in kozorogov hitro spustili proti koči Brazza, do katere smo imeli še eno uro hoje po travnikih, ozvočenih s svizčevim petjem.

Uroš Lešnik