Člani skupin Rožmarin in Lilije, ki delujeta pod okriljem Medgeneracijskega društva Mozaik generacij Polzela, smo skupaj praznovali slovo od leta 2022. Družili smo se v znani gostilni ob dobri pijači in jedači. Po govoru naših voditeljic je Boris Turk poskrbel za še boljše počutje, saj je prav za vsakega izdelal lepo svečo iz brezovih vej. Tako smo se že povsem praznično razpoloženi odpeljali v Mozirski gaj.

Že na parkirišču nas je pobožal napis na tabli - Božična bajka. Polni pričakovanj smo se podali čez most, da to bajko tudi doživimo. Pred veliko lepo osvetljeno gredo smo naredili skupinsko fotografijo, a takoj nato nas je že pritegnil osvetljen ribnik z labodi in lokvanji. Vsako drevo, vsak griček je bil osvetljen rumeno, rdeče, modro, vijoličasto in prelivajočih se barv. Mimoidoči nam je povedal, da je letos lučk 1.700.000 ter da so vse varčne in varne. Tod so pridne roke postorile zelo veliko dela.

Občudovali smo najrazličnejše skulpture: pravljične hiške, vile, dedka Mraza, sani, jezerce s pingvini, jezerce s severnimi medvedki, čebelnjak in druge stvaritve. Čez večbarvno osvetljen lok pa smo prišli do vrtnega paviljona, ki je kar vabil k fotografiranju. Najdlje smo postali ob razglednem stolpu. Zofi nam je pokazala prostor s čakrami, ki pa žal niso bile osvetljene, saj niso božični motiv, a v tem čarobnem vzdušju smo še kar strmeli v temno travo in čakali, da bodo samo za nas posvetile.

Ker smo skupina Rožmarin, smo postali še v zeliščnem vrtu, ob cerkvici svetega Valentina pa je marsikdo pozvonil za srečo. Od časa do časa je do nas prišel skrivnostni šum Savinje, kakor da nam šepeče: nocoj se vam lahko uresniči prav vsaka želja. Nekateri so si odpočili v pravi kmečki hiši ob toplih napitkih, drugi pa smo še zadnjič strmeli v morje prelepih lučk.

Preden smo se razšli, smo si zaželeli samo miru in zdravja, saj kakor je rekel Anton Martin Slomšek v eni izmed svojih Drobtinic: Srečen ni, kdor veliko ima, ampak ta, kdor malo potrebuje …

Majda Mlakar