Sredi aprila je pod okriljem Društva Dobra ideja na ogled razstavila svoja dela mlada, vsestranska umetnica Enja Rojenica.

Domači jo poznajo pod imenom Anja Emeršič. Enja se poleg ilustracije ukvarja predvsem z uličnim gledališčem, performansom, socialnim cirkusom in cirkuško pedagogiko. Tudi glasba je del njenega vsakdana in včasih kje kaj zapoje.  Zase pravi, da rada brklja po zemlji in v miru stoji v gozdu pod krošnjami. Let ptic zgane njeno domišljijo, saj je videti, da jih ne omejujejo enaki zakoni narave kot nas.

Enja prek ustvarjanja likovnih kompozicij artikulira svoje misli. Takrat je lahko mala deklica, žuželka in ptica. Ilustracija je njen močan glas. Je glas njene notranje ptice.  Na splošno pravi, da kadar ustvarja, takrat posluša sebe in s prsi se ji dvigne nekakšna teža. Odprtje razstave je s svojo avtorsko glasbo na kitari pospremil Vasja Mihajlović - Woody. Enja je prebrala svojo rahločutno poezijo in o svojih umetninah povedala: »Glavna tematika mojih ilustracij so ljudje v vsakdanjih življenjskih situacijah. Poskušam ujeti bistvo posameznikov in njihove narave. Osredotočam se na značaj posameznika in barve v svojem značilnem slogu, ki prepleta realistične in abstraktne podobe – od intenzivnih živih in svetlih barvnih eksplozij do medlih tonov. Poskušam slikati resnične ljudi za njihovimi značilnimi maskami vsakdana. Pogosto se mi zazdi, da moje ilustracije podzavestno odgovarjajo na vprašanja, ki si jih postavljam, predvsem o tem, kaj pomeni biti vsakdanji človek. Všeč mi je nepopolnost, zato so posamezniki, ki jih rišem – pa naj gre za resničen ali imaginaren portret – nenavadno čudni. Mislim, da jih to dela ranljive. Obožujem neobičajne obraze, ki že s karakteristiko govorijo zgodbo in ti pustijo, da se  izgubiš v njihovih nepravilnostih. Izzivati poskušam izgubljeno lepoto nepopolne eksistence. Čutim potrebo po nenavadnosti, normalnosti in pretiravanju, kar naredi kompozicijo zanimivo.«

Enja že v svojih mladostnih letih uči, da »če si dovolimo in če nas nekdo spodbuja, lahko nekje globoko v sebi uzremo instinkte, ki nas vodijo. Poznamo svojo resnico in se nanjo odzovemo, kot se ptice nanjo odzivajo s petjem. Saj veste, skoraj vse zgodbe, ki nam jih pripovedujejo, vključujejo moralno sporočilo: »Ljudje, ki sledijo glasu svojega srca, imajo izpopolnjeno življenje. Ljudje, ki ne sledijo srcu, pa ne.«

Bina Plaznik