Člani medobčinskega društva Sožitje Žalec, ki združuje ljudi z motnjo v duševnem razvoju, njihove starše in podpornike iz šestih občin Spodnje Savinjske doline, smo se prvo oktobrsko soboto podali v Andraž nad Polzelo.

Od tam prihaja tudi družina Mešič, ki je poskrbela, da smo v Andražu preživeli prekrasen dan. Na dvorišču pred lepo obnovljenim domom krajanov nas je sprejel naš Lovro in nas pospremil v dvorano. Tam nam je gospod Vili Pižorn predstavil film o kraju, gospod Konrad Brunšek nam je podrobneje predstavil glinene figurice domačina Mirana Čobala, nato pa je z nami vandral po Andražu. Navdušeni in nemalo presenečeni smo bili nad lepo urejenim krajem, ohranjenimi in z veliko pozornostjo postavljenimi obeležji. Vili Pižorn pa je s svojim pripovedovanjem poskrbel, da smo kot Veter iz Levstikove pripovedi v domišljiji potovali izza obrambnih zidov in požgane lipe do strašnih dogodkov druge svetovne vojne, ko so med vojno vihro Andražani ohranili človeškost. V domišljiji smo risali podobe skromne vasice, v kateri je učitelj Levstik podarjal svojim učencem sadike sadnega drevja, pri lipi nad vasjo spoznali Kastelko, ki je svoje nežno srce skrivala za trdo robatostjo, da bi pred usodo obvarovala svoje otroke … Nad nami pa je bdela Gora Oljka in nam kazala pot domov.

Naš sprehod smo sklenili v Domu krajanov, kjer sta za naše brbončice poskrbela gospod Anton in gospa Milena, naša mladina je zaplesala in se poveselila, starejši pa smo se zadržali v sproščenem klepetu. In če v Andražu še niste bili »zares«, potem ga morate obiskati. Hvala vsem, ki ste poskrbeli, da nam je bilo pri vas resnično lepo.

Samo Rednak