Zaradi strožjega ocenjevanja so številni uporabniki ostali brez osebne asistence ali pa se jim je število dodeljenih ur občutno zmanjšalo. Množične revizije vseh uporabnikov zaenkrat še ne bo; tisti, ki na novo zaprošajo za osebno asistenco, pa dobijo manjše število ur tedensko, kot bi jih morda dobili prej.

Odkar je pred kratkim odločevalno vlogo v sistemu osebne asistence dobil Inštitut za socialno varstvo, je presoja upravičenosti do osebne asistence veliko strožja, kot je bila prej. Komisija uporablja tudi novo ocenjevalno orodje – ocenjevalni obrazec potreb za uporabnike. Mnogi strokovnjaki se sicer strinjajo, da bi s ponovnim odločanjem o uporabnikih osebne asistence morali počakati do uveljavitve zakona o dolgotrajni oskrbi.

Ponovna ocena upravičenosti do osebne asistence se po uradni dolžnosti izvede najpozneje v petih letih od dneva pridobitve pravice, je določeno v Zakonu o osebni asistenci (ZOA). Koordinator invalidskega varstva, zaposlen na centru za socialno delo, lahko pri posameznem uporabniku predlaga ponovno oceno tudi pred potekom petih let, če zazna spremenjene potrebe uporabnika. Z odločbo o ponovni oceni pravice se uporabniku lahko prizna drugačen (večji, enak ali manjši) obseg ur in drugačna opredelitev vrst storitev osebne asistence, ali pa do storitev osebne asistence ni več upravičen.

Uporabnikom želijo odvzeti ali zmanjšati število ur osebne asistence

Informacije, ki smo jih zbrali, kažejo, da je po novem manjši delež vlog rešen pozitivno. Od zadnje spremembe zakona pa tisti, ki odločajo o podeljevanju pravic, bolj zahtevajo izkazovanje aktivnosti uporabnika. Čeprav naj bi z množično revizijo vseh uporabnikov še nekaj časa počakali, se posledice strožjega ocenjevanja že poznajo pri nekaterih uporabnikih, ki so jim zmanjšali število dodeljenih ur osebne asistence.

Uporabnik Ivan Vidmar, ki asistenco koristi preko Zavoda Brez ovir, je denimo vložil vlogo za povečanje števila ur osebne asistence, po obisku dvočlanske strokovne komisije z Inštituta Republike Slovenije za socialno varstvo pa je prejel odločbo za manjši obseg števila ur, kot jih je imel po predhodni odločbi. S prvotnih 60 ur na teden so mu število ur osebne asistence zmanjšali na 30 ur tedensko, ki jih bo porabil v varstveno delovnem centru. Kot nam je povedala njegova 73-letna mati Stanka Vidmar, ki večino časa sama skrbi zanj, je zaradi težke poškodbe možganov od svojega 20 leta dalje odvisen od pomoči drugih.

Kljub dejstvu, da Ivan Vidmar za življenje potrebuje drugo osebo, ki mora biti vedno zraven, saj ne more sam hoditi naokoli, niti ne more sam na stranišče, je komisija po hitrem pogovoru z njim odločila, da mu odvzamejo ure osebne asistence. Glede na zdravstveno dokumentacijo se njegovo stanje zaradi pridruženih bolezni slabša, vendar tega komisija ni upoštevala. Uporabnik je s tem izgubil še tisti del samostojnosti, ki jo je prej lahko imel. Po srce parajočih besedah njegove mame Stanke Vidmar tega ni dobro sprejel, saj je zdaj precej depresiven, razmišljal naj bi celo o samomoru.

Z osebnim asistentom, ki je Vidmarju do sedaj nudil pomoč, sta se namreč zelo lepo razumela in postala celo prijatelja. Osebni asistent mu je vestno pomagal pri vsakodnevnih opravilih in osebni negi, skupaj sta igrala tudi šah, obenem pa mu je bil v veliko pomoč pri vključevanju v lokalno okolje. Skupaj sta se odpravila v trgovino in na banko, se družila z drugimi ljudmi, ali pa odšla na izlet. Brez pomoči osebnega asistenta se bo zdaj težko odpravil ven na sprehod, kaj šele drugam, saj ima tudi njegova mati zdravstvene težave.

Za neodvisno življenje in vključenost v družbo

Zaradi osebne asistence lahko ljudje z oviranostmi živijo neodvisno življenje v svojem domačem okolju. Življenje oviranih oseb v institucionalni oskrbi ali oskrbi družinskih članov je namreč še vedno odvisno od drugih – od časovne razpoložljivosti družinskih članov ali določenega urnika zaposlenih. Kadar uporabniki dobijo pomoč osebnih asistentov, pa se lahko brez pomoči družine aktivno vključijo v običajno socialno okolje, s čimer se preprečuje socialno izključenost in depriviligiranost.

V zadnjih treh letih, odkar je z zakonom uveljavljena osebna asistenca, so izkušnje v praksi pokazale, da potrebe po osebni asistenci vsekakor obstajajo. Ker pri asistenci ne gre le za praktično pomoč in oskrbo na domu, temveč različne oblike pomoči glede na individualne potrebe posameznika, je vsak primer uporabnika drugačen. Vsem pa je skupno to, da hendikepirane osebe lahko živijo tako kot drugi ljudje in se odločajo o vseh stvareh v svojem življenju ter vključijo v lokalno okolje.