Četrtkovo srečanje Univerze za starejše RIC Novo mesto nas je popeljalo kar precej let nazaj. Mednarodna izmenjava z vrstniki iz Poljske je bila za udeležence tega projekta izziv. Spoznali smo, kaj vse so naši sošolci pripravili za goste, ki so v treh tednih spoznavali našo domovino. Kar celo leto so pripravljali program. Spet sta združila svoje delo sestra in brat Neži But in Peter Cigler. Peter ima bogat arhiv svojih posnetkov, Neži pa je z odličnim komentarjem naredila dober dokumentarec tega projekta. Tudi mi, ki smo to projekcijo gledali in poslušali, smo spoznali marsikaj o naših krajih in turističnih znamenitostih naše dežele. Bil je lep uvod v nov dan.

Ko je pred osmimi leti jeseni mentorica Gabi Ogulin Počrvina povabila k sodelovanju v tem projektu, najbrž tudi sama ni pričakovala, kako veliko dela so opravili prijavljeni za to delo. Pokazalo se je, da izkušnje in želja naredijo dobre izdelke. V tem času so drug drugega prehitevali z idejami in zamislimi, kako bi svojo domovino najbolje predstavili našim vrstnikom iz Poljske.

Pripravili so mnogo zanimivih predstavitev za goste. V treh tednih so spoznali Novo mesto, Kostanjevico, Pleterje, Trško goro, … Bili so z nami na potepanju po Dolžu, na izletu pod Mangartom. Spoznavali so kulinarične dobrote naše dežele, skupaj so kuhali, oblačili so Unicefove punčke, delali z glino. Spoznali naše družabno življenje v zidanici in na domu. Zadnji večer pa so z literarnim nastopom združevali naš, ruski in poljski jezik. Bil je lep večer, prepleten z glasbo in besedami in lepo slovo starejših z različno kulturo.

Ob tako dobro pripravljenem programu bi tudi mi želeli biti njihovi gostje. Spremljali smo njihovo delo, bili kdaj tudi z njimi in se veselili vsakega srečanja. Gostje so imeli dober vzorec, kako sami pripraviti in gostiti naše gostitelje.

Za poslastico pa nas je Peter razveselil z razglednimi užitki našega mesta s Kapitlja. Če tega ne bomo dočakali z novo ponudbo razglednega stolpa, smo to videli prvi. Zelo smo hvaležni za vse dokaze naših doživetij.

Člani Univerze za starejše RIC Novo mesto šele zdaj spoznavamo, kako dobre vsebine smo lahko včasih izbirali in uživali v učenju in izmenjavi izkušenj. Za našo generacijo ni več razpisov, ni denarja niti posluha za naše potrebe.  Izobraževanje starejših je pa res odveč. Kar priča o odnosu do generacije v odhodu. To je starizem, škodljiv, kot so vsi izumi v vseh časih. Čutimo ga še mi.

Zapisala Lizika Vardijan, članica Univerze za starejše RIC Novo mesto