V torek, 11. 10. 2022, je v Ljubljani potekala 2. izredna seja Skupščine Združenja mestnih občin Slovenije (ZMOS) na kateri so župani mestnih občin razpravljali o povprečnini in energetski krizi. Enotno mnenje mestnih občin je, da mora povprečnina upoštevati inflacijo in višje stroške zaradi dviga plač v javnem sektorju. V zvezi z morebitnimi ukrepi glede energetske krize bodo mestne občine delovale usklajeno.
Župani so si enotni, da bi s strani vlade predlagana povprečnina za leti 2023 in 2024 v višini 667 evrov pomenila izjemno podfinanciranost vseh občin, predvsem pa mestnih občin,[1] kar bi nujno vodilo v zmanjšanje investicij v lokalnem okolju, saj bi morale občine razvojna sredstva namenjati za pokrivanje zakonsko določenih nalog. Te stroške pa mora skladno z Zakonom o financiranju občin pokriti primerna poraba oziroma ustrezno visoka povprečnina. Župani pri tem opozarjajo, da so se občinam stroški močno povišali že letos, pri čemer je Vlada zavrnila pogovore o spremembi povprečnine za leto 2022.
Po mnenju Skupščine ZMOS je nujno, da povprečnina za leto 2023 upošteva inflacijo, dvig stroškov dela zaradi dogovora vlade in sindikatov javnega sektorja ter tudi višje stroške, ki so nastali že v letu 2022 in niso bili pokriti s povprečnino. Povprečnina bi tako morala znašati najmanj 735,74 evrov, kar je bil tudi skupni predlog vseh treh reprezentativnih združenj občin, ki so ga v obliki amandmaja k predlogu Zakona o izvrševanju proračunov Republike Slovenije za leti 2023 in 2024 (ZIPRS2324) poslala v Državni zbor. O tem, kako pereča je problematika, priča tudi že preko 110 pisem podpore občin in mestnih občin temu amandmaju.
Do sprejetja ZIPRS2324 je še vedno možna sklenitev dogovora med vlado in reprezentativnimi združenji občin o višini povprečnine. ZMOS zato pričakuje, da Vlada ponovno premisli neustrezen predlog višine povprečnine in vzpostavi partnerski odnos sodelovanja med državno in lokalno ravnijo oblasti. Obenem poziva tudi poslanke in poslance, da upoštevajo s strani občin predlagano višino povprečnine, ki bi še zagotovila normalno delovanje lokalne samouprave.
V zvezi z energetsko krizo so župani opozorili, da je potrebno sprejeti zaščitne ukrepe za kulturne in športne objekte ter občinska komunalna podjetja. Naraščajoči stroški energije namreč ogrožajo delovanje javnih zavodov s področja kulture in športa. Nujna je tudi posebna obravnava komunalnih podjetij, ki izvajajo gospodarske javne službe velikega pomena, kot so zagotavljanje pitne vode ali odvoz odpadkov. Župani predlagajo, da se za navedene uredi status zaščitenih odjemalcev, predvsem pa, da se jih vključi v režim omejenih najvišjih cen energentov (plina in elektrike). To je pomembno tudi z vidika inflacijskih gibanj, saj bodo brez zaščitnih ukrepov potrebni dvigi cen različnih javnih služb, kar bo prispevalo k višji inflaciji.
Mestne občine preučujejo različne interventne ukrepe za zmanjševanje porabe energije. Po zgledu dobrega sodelovanja mestnih občin v času prvih valov epidemije koronavirusa so se mestne občine dogovorile, da bodo tudi pri sprejemanju ukrepov glede energetske krize, ki bi vplivali na občane, delovale usklajeno.
O morebitnih ukrepih bo javnost obveščena.
[1] Mestne občine imajo namreč višje stroške in večji delež javnih uslužbencev. Stopnja pokritosti stroškov z zakonom določenih nalog s povprečnino za mestne občine znaša zgolj 70 % (medtem ko je pri manjših občinah blizu 100 %), kar pomeni, da mestne občine vsako leto namenijo med 100 in 140 milijonov evrov sredstev iz drugih virov, ki bi morali biti namenjeni razvojnim nalogam, za pokrivanje stroškov z zakonom določenih nalog.
