Pred OŠ Bršljin smo napolnili dva avtobusa in se odpeljali v Šentjur. Med prijetno vožnjo smo opazovali s soncem obsijano jesensko naravo. Kraji skozi katere smo se peljali so večini manj poznani in zato smo še bolj vedoželno opazovali. V Šentjurju smo se pripravili na vzpon na prvi vrh Rifnik, ki je viden z izhodišča in prepoznaven po ostankih gradu, ki štrlijo iz gozda na kopastem vrhu. Vodenje nam je popestril lokalni vodnik Vinko Bračun. Vrh, kjer so ostanki gradu je pred vrh. Do vrha Rifnik je bilo še nekaj strmega vzpona. Na vrhu pa zelo skrbno urejeni arheološki ostanki nekdanjih hiš, cerkve, skupnega vodnjaka, obzidja. Informacije, ki so na informativnih tablah nam je strnjeno predstavil vodnik Vinko. Vrh nas je zelo presenetil z razgledi. Med malico smo posedali po širokih kamnitih zidovih nekdanjih stavb in se razgledovali. Nadaljevali smo s hojo v dolino, kar pa nam kmalu ni bilo všeč, ker smo se zavedali, da bo spustu spet sledil vzpon na sosednji, 682m visok vrh, Resevno. Pot večji del poteka po listnatem gozdu, ki je žarel v jesenskih barvah. Suho listje nam je šelestelo pod nogami, ki so vse težje premagovale dele s strmimi vzponi. Malce pred vrhom pa velik in prenovljen planinski dom, v katerem je bilo že veliko drugih obiskovalcev. Poiskali smo si prostor za malico v in pred domom. Nismo si pozabili vtisniti žiga v planinski dnevnik in tudi v Dnevnik razširjene slovenske planinske poti. Za uživanje v razgledu smo se morali povzpeti na 20 m visok razgledni stolp, ki nas dvigne nad gozd in odpre razgled daleč na vse strani. Nepozabno lepo. Pred sestopom smo se vsi skupaj fotografirali z društveno in novomeško zastavo na stopnicah pred domom. Skozi špalir vodnikov, ki sta nas preštela, smo se hitro spuščali po drugi poti v Šentjur. Stopali smo pazljivo, da se ne bi spotaknili ob kamne, palice, ki nam jih je zakrivalo odpadlo listje. Sonce, ki nas je razveseljevalo in zlatilo v jesenske barve odeto naravo, je počasi zgubljalo moč. Tudi veter nas je hladil in nam božal nasmejana lica. Komaj smo prišli iz gozda, se nam je odprl pogled na Šentjur in OŠ Hruševec, kjer sta nas čakala avtobusa. Zahvalili smo se Vinku za vodenje in popestritev z zanimivimi informacijami ter se posedli v avtobusa. Med prijetno vožnjo smo nekateri klepatali, nekateri pa zadremali. Ko smo se zadovoljni poslavljali pred OŠ Bršljin, nas je že ovijala tema.
Čudovit, hladen, sončen dan smo preživeli v čudoviti naravi, se nadihali svežega zraka, se utrudili na strmih vzponih in se družili, spoznali nove kraje, prijatelje. Samopodobo nam utrjujejo tudi podatki, da smo prehodili 12,36 km, premagali 710 m vzpona in spusta in hodil 4,43 ure. Čestitke vsem, še posebno pa mlajšim planincem.
Zahvaljujemo se MO Novo mesto, ki nas finančno podpira pri izvedbi planinskih izletov.
V večini smo si obljubili, da gremo skupaj 16. 12. 2023, za zadnjo turo v tem letu, na Polhograjsko Grmado. Vljudno vabljeni, da se nam pridružite tudi vi.
Zapisala Majda Markovič, fotografije Tomaž Struna, Božo Mlakar in Robert Bozovičar
(vir: pd-novomesto.si)
