17. 5. 2025 smo se z Mladinskim odsekom Pohodniškega društva Novo mesto, odpravili z avtobusnim prevozom na pohod po Soriški planini. Kot veleva naša tradicija, smo se zbrali pred OŠ Bršljin Novo mesto ob 7. uri in nestrpno že v večini čakali na avtobus, katerega smo res kmalu tudi s prijavami zapolnili. Seveda brez odjav v zadnjem trenutku ni šlo. Na koncu se nas je zbralo 53 udeležencev. Od tega je bilo 32 nadobudnih mladih planincev iz različnih Novomeških osnovnih šol. Drugi pa so bili odrasli udeleženci, ki so se prav tako zelo veselili tega pohoda. Pred samim odhodom smo še preverili prisotnost, da smo bili res vsi že na avtobusu. Zelo smo bili presenečeni nad našo voznico avtobusa, Marušo, ki res spretno obvladuje volan po teh naših cestah. Nato se odpeljemo iz Novega mesta mimo Ljubljane in naprej do Bohinjske Bistrice, na Soriško planino. Ta je zelo znana tudi kot manjše smučišče, ki je v zimskem času polno zasedena.

Na Soriško planino prispemo v dobrih dveh urah in pol vožnje. Tam se izkrcamo in preobujemo v pohodne čevlje. Dogovorimo se še za 20 minutni postanek za malico. Po okrepčilu se zberemo na parkirišču, z vodniki in mentoricami podamo nekaj navodil in se že eden za drugim ob preštevanju napotimo po markirani poti v smeri Možica. Vreme je bilo dopoldan še dokaj stabilno, z nekaj sončnimi žarki in oblačnostjo. Napovedane so bile tudi možne popoldanske plohe.

Od začetka je bila pot travnata, naprej pa gozdnata, a ne zahtevna. Po slabi uri hoje smo prišli do sedla, kjer smo naredili krajšo pavzo za okrepčilo in slačenje. Kdor je bil bolj pozoren, pa je lahko že opazil precej cvetoče gorsko cvetje, ki se že lepo spomladansko prebuja. Nato nadaljujemo po malo bolj strmem pobočju proti našemu prvemu vrhu, Možicu. Tam pa tudi že lahko med hojo opazimo ostanke bunkerjev, ki jih je res veliko. Vrh Možica (1602 m) dosežemo res kmalu. Vreme se začne nekoliko slabšati, zato po navodilih vodnikov, skličemo hitro skupno slikanje in na hitro še na ogled skozi rov bunkerja. To je bila res zanimiva izkušnja, saj je bila v rovu čista tema, morali smo imeti čelne svetilke. Nekateri jih niso imeli in jih je bilo malo strah, zato so vriskali in se držali svojega kolega ki je bil pred njim. Adrenalina je bilo precej pri nekaterih. Za opazovanje razgledov ni bilo časa. Po tem ogledu rova, smo se odločili da ne nadaljujemo pohod naprej po grebenu do naslednjega vrha Slatnik, saj nam je vreme nekoliko nagajalo in začele so dežne kaplje. Turo smo morali zaradi možnega dežja skrajšati.

Napotili smo se nazaj proti dolini, prišli do širše peš poti, muljetere in s hitrejšim tempom sestopali v dolino. Vmes smo lahko opazili tudi ostanke nekdanje vojaške kasarne, danes se tam nahaja hlev, ki ga imajo za ovce. V slabi uri hoje v dolino, se vreme nekoliko izboljša, zato se v dolini z vodniki odločimo da turo nadaljujemo vsaj še na Lajnar, ki je bil res blizu.

Pred nami je še dobre pol ure vzpona ob smučišču na Lajnar (1549 m). Na vrhu sledi krajša pavza za malico, nekateri so si ogledali tudi nekdanje kasarne, ki se nahajajo tik pod vrhom. Otroci so si z veseljem v svoje planinske dnevnike odtisnili žige, seveda brez slikanja pa tudi ni šlo. Skupinska fotografija je mogla biti. Tudi za razglede je bilo več časa, saj se je res lepo vreme izboljšalo in nam omogočilo lepe razglede na Ratitovec, Blegoš, Črno Prst in vse do Triglava in Julijske Alpe.

Po počitku in slikanju smo se le še podali v dolino ob desnem bregu smučišča na parkirišče Soriške planine. Do parkirišča, oziroma avtobusa smo imeli dobre pol ure hoje. Ko smo prišli do avtobusa, smo se preobuli v svoje udobne superge in preoblekli. Časa za počitek in daljši odmor je bilo dovolj. Vsak si je lahko tudi v koči kupil kaj za pojest in za pit. Brez vsakih vprašanj smo se vsi napotili v kočo Lajnar, katera res nudi dobro hrano ali pijačo. Cene so pa tudi dokaj normalne. Po uri in pol odmora, smo se dobili pred avtobusom, se vkrcali in se odpeljali nazaj proti domu.

Pohod nam je tudi tokrat dobro uspel, brez vsakih poškodb in kakšnih zapletov smo preživeli res lep dan v naših hribih Soriške planine. Hvala vsem vodnikom Pohodniškega društva Novo mesto in mentoricam, ki lepo poskrbimo za varno vodenje Mladinskega odseka. Voznici Maruši (prevozi Moja Dolenjska) pa se tudi res zahvaljujemo za varno in udobno vožnjo. Se priporočamo!

Besedilo: Tomaž Struna