Pot nas je iz Novega mesta vodila mimo Ljubljane do Javorniškega Rovta, kjer smo zapustili avtobus in se peš podali proti planinskemu domu ter se razdelili na dve skupini.

Zaradi pričakovane raznolike druščine so bile na izbiro tri različne ture. Po presoji vodnikov sta bili prvi dve turi združeni v eno. Tretja (daljša in napornejša tura) pa je skrivala presenečenje.

Prva skupina se je tako podala proti Koči na Golici (1582 m) in vrhu Golice (1835 m), ducat preostalih planincev pod vodstvom Tineta in pomočnika Mladena pa se nas je odpravilo presenečenju naproti.

Od planinskega doma smo se sprva povzpeli po slabše vidni poti ter kasneje nadaljevali po cesti v smeri Golice. Muhasto vreme nam je sicer postreglo z nekaj sončnimi žarki, ki pa so se kmalu poskrili za oblake. Smo bili pa zato po nekaj minutah hoje nagrajeni s tepihom dišečih ključavnic. Planina Pusti rovt (1296 m) nas je osamela pričakala v gosti megli, nič bolje ni bilo na Sedlu Suha (1439 m). Oblečeni v toplejša oblačila smo tako zagrizli v prepišno in strmo grebensko pot, ki v lepem vremenu ponuja neverjetne razglede, za katere smo bili tokrat prikrajšani.

Ves čas nam je pogled uhajal v levo na travnate poljane ključavnic (narcis), katerih cvetovi so bili še v popkih, na kočo na Golici in Dovje ter v desno na z meglo pokrit prepad v Avstrijo in ostanke opasti na mejnem grebenu. Kljub temu, da smo bili prikrajšani za dišeči beli sneg, smo vso pot lahko občudovali drugo gorsko cvetje (alpske zvončke, vresje, avriklje, kronice, telohe …).

Do vrha Golice (1835 m) smo se v sproščenem klepetu povzpeli brez večjih težav in imeli pri ostankih nekdanje koče krajši postanek. Odpočiti in okrepčani smo jo po grebenu mahnili proti Jekljevemu sedlu (1488 m) in Hruškemu vrhu (1776 m), saj nas je priganjal čas in pa za popoldne napovedan dež. Razgibana in mestoma spolzka ter blatna pot, tudi kakšna zaplata snega se je našla, nam je na ogled ponujala obilico gorskega cvetja predvsem pa mir in tišino, saj smo bili na teh koncih edini obiskovalci.

V čedalje gostejši megli se nas je za naskok na Hruški vrh (1776 m) odločila sedmerica, ostali del ekipe pa se ga je odločil obhoditi. Pot na to koničasto goro – pod katero poteka karavanški predor, poteka po mejnem grebenu, ki se občasno kar strmo vzpenja – nam je pobrala še zadnje atome moči. Zato smo bili prav veseli klopce na vrhu, da smo si malce oddahnili. Kljub temu, da smo bili spet prikrajšani za razglede, smo se srečni in zadovoljni ob osvojitvi vrha odpravili planini Dovška Rožca (1650 m) naproti.

Pri pastirski koči smo se spet združili s preostalim delom ekipe ter jo po kratkem postanku in nabiranju regrata ucvrli proti Dovju – naši ciljni črti, saj so nam grozili nevihtni oblaki z dežjem, v dolini pa nas je tudi že čakal avtobus in ostala druščina. Vzpon na Dovško Babo (1891 m) pa smo prestavili na drugič, ko bodo vremenske razmere to dopuščale. Na strmi, spolzki in blatni poti nas je ujel rahel dež, ki je na našo srečo kmalu pojenjal. Je pa sam sestop zahteval veliko mero zbranosti in previdnosti, saj si se kaj hitro znašel na zadnji plati.

Utrujeni in enako razposajeni, kot na startu, smo po skoraj 8 urah hoje in po več kot 20 km prispeli na cilj v Dovje, do spomenika Jakoba Aljaža, kjer smo si privoščili zaslužen okrepčilni napitek in malico ter klepet s prijatelji, Majda pa je ob svetovnem dnevu čebel poskrbela za medeno presenečenje.

Pot proti Novemu mestu je minila v veselem vzdušju, deljenju vtisov in načrtovanju novih tur.

Za konec bi se rada zahvalila našemu šoferju za prijetno vožnjo in potrpežljivo čakanje, vse pohvale društvu za odlično organizacijo in vodenje. Tako kot do zdaj me spet niste razočarali, pa saj kaj manj niti nisem pričakovala. Mojim starim in novim prijateljem pa hvala za prijetno druženje. Se vidimo na naslednji turi.

Napisala: Bernarda Batista