V Kulturnem centru Janeza Trdine, ki deluje v okviru Zavoda Novo mesto, nastaja nova lastna produkcija, ki bo premierno uprizorjena 25. septembra. Gre za operni muzikal Kette, ki predstavlja zgodbo o slovenskem pesniku Dragotinu Ketteju, ki je mnogo prezgodaj izgubil bitko za svoje življenje.

Zamisel o Ketteju se je porodila Vinku Möderndorferju, ki je z Zavodom Novo mesto sodeloval že pri produkciji Kita na plaži, ki je luč sveta ugledala maja 2024. »Matevžu Novaku, ki je vodil produkcijo Kita na plaži, je pripovedoval o tem, da ima krasno zgodbo o Ketteju, ki jo je želel spraviti na oder,« je pojasnil Aleš Makovac, direktor Zavoda Novo mesto, sicer tudi skladatelj, in dodal, da je tako zgodba o Ketteju našla pot tudi do njega. Z Möderndorferjem sta se sestala na prvem sestanku v Ljubljani, na katerem ga je seznanil s svojo glasbeno govorico, slogom in dejstvom, da ga tovrstne teme zanimajo. »Po razpravi o potencialni umetniški stvaritvi sva prišla do zaključka, da bi bila lahko kot umetnika par v tej zgodbi,« je poudaril.

In tako je steklo ustvarjanje opernega dela. Najprej se je Möderndorfer lotil pisanja libreta in ga dokončal konec leta, Makovac pa naj bi glasbo napisal najpozneje do konca letošnjega februarja. »Pogovarjala sva se o kratki operi, enodejanki, dolgi od 45 minut do ene ure. Potem sem prejel njegov libreto in se mi ni zdelo tako obsežno. Ko sem začel pisat glasbo, pa sem ugotovil, da to ne bo majhna stvar,« je pojasnil. Tako je glasbo dokončal dva meseca pozneje, točno 30. aprila. »Štiri mesece sem pisal, tako kot je on štiri mesece pisal libreto. Nastala je velika stvar v dveh dejanjih, dolga okoli dve uri. To je monumentalna zadeva, to je spomenik,« je izpostavil avtor glasbe.

V glasbenem smislu gre za kombinacijo opere in muzikala. »Delo ima s songi in na trenutke lahkotnejšimi deli elemente muzikala, hkrati pa predvideva operni način petja. Gre za nov pristop, glasbeno obliko, ki ni ne čisto opera ne čisto muzikal, ampak nekaj vmes in je malo bližje današnjemu poslušalcu,« je pojasnil.

Z Möderndorferjem med ustvarjanjem glasbe ni bil stiku. »V štirih mesecih mojega ustvarjanja sva si z avtorjem libreta izmenjala le en kratek SMS. 'Gre?' 'Gre.' Dve besedi,« je v smehu povedal in dodal, da to izkazuje to, da je Möderndorfer napisal zelo dober libreto, pa čeprav ni napisan v rimah, kar je sicer navada za operne librete. »To je bilo meni všeč, ker mi je omogočalo, da je forma bolj svobodna, zato sem mogoče še celo lažje ustvarjal,« je izpostavil.

Navdih za glasbo je črpal iz sebe in besedila. »Kot avtorju mi je zanimivo to, da lahko napišem glasbo tudi brez besedila. Ko pa nadeneš glasbo besedilu, ki ga je nekdo prej ustvaril in ima tudi močan notranji naboj, se pa zadeva močno spotencira. In tako pride do novega vidika glasbe. To ni samo glasba, je glasba z močno vsebino. Zato pa tudi deluje na odru,« je pojasnil Makovac. Na odru pride do stičišča več umetnosti, s tem pa do vulkana čustev. »Zato so tovrstni dogodki tudi dobro obiskani, saj se ljudi dotaknejo,« je še dodal.

Avtor glasbe na svoje delo ne gleda le s kulturnega, ampak s širšega vidika. »Prepričan sem, da so take zadeve kot nekakšen popek, iz katerega lahko nastaja turizem nekega kraja. Če hočemo, da bi turisti radi obiskali mesto, ga moramo najprej imeti zelo radi mi, drugače ne bo nobenega zanimalo. Del mesta je tudi Kette. V opernem muzikalu ga bomo razgrnili na odru z vsemi njegovimi čustvi, prisotna je tudi močna ljubezenska zgodba. V tej predstavi je toliko čustev. Spoznaš Ketteja, se z njim identificiraš. In Novomeščani morajo to poznati,« je izpostavil in dodal, da vsi poznamo Osnovno šolo Dragotina Ketteja, Kettejev drevored, Kettejev vodnjak in podobno, z opernim muzikalom pa lahko dejansko doživimo njegovo pestro življenjsko pot. »V tem vidim priložnost, da iz tega popka vzbrstijo možnosti, da začnemo koga zanimati. A to je lahko takrat, ko bomo imeli radi to mesto. Kette, Novo mesto, to smo mi. Samo vedenje o njem še ni dovolj, ampak kako ga čutimo, je pomembno. In zdaj je priložnost, da ga začutimo. Tudi sam sem se ogromno naučil o njem skozi pisanje.«

Makovac se je med ustvarjanjem opernega muzikala tako dodobra seznanil s Kettejem: »Najbolj sem osupnil nad njegovo zrelostjo v zelo mladih letih. Kakšne misli, kakšne ideje! In to v tako zgodnjih letih! To je bil otrok za današnji čas. Danes si otroci še v šolo ne upajo sami, on pa je v tistih letih napisal takšne stvari. To je noro, kakšna odraslost! Skozi zgodbo spoznaš, da ga je v to prisililo življenje.«

Makovca je navdušila tudi Kettejeva poezija, s katero se je uprl sistemu. »Všeč mi je bilo, kako je izpostavil svoj pogled na avtoriteto in čas je pokazal, da je imel prav. Model, da je pred nas postavljena avtoriteta, ki si lasti boga ali znanost, in potem reče, kaj je prav, mi pa moramo to ponoviti in če prav ponovimo, smo inteligentni, je zgrešen model. Bil je zelo napreden v teh mislih, čeprav mladostno razigrano hudomušen in nagajiv,« je še izpostavil in dodal, da je užival v pisanju glasbe. »Če bi pisal glasbo o dolgočasnem liku, bi imel kar precej težav – napisati precej enolične glasbe je moreče tudi za skladatelja, ne samo na koncu za poslušalca. Ampak tu smo Ketteja dobili v vseh njegovih barvah – od zaljubljenega, žalostnega, hudomušnega, nagajivega do sarkastičnega, obupanega, spet polnega energije, željnega pisanja. Želel si je še ogromno narediti v življenju, kar naenkrat pa je zbolel. Toliko Kettejev je v tem delu, da se skladatelju odpira široka paleta možnosti.«

V opernem muzikalu bo sedem igralcev izvedlo 21 vlog. Glavni lik je seveda Kette, ki ga spremljamo od šolskih let pa vse do njegove prezgodnje smrti. Premiera bo 25. septembra ob 19. uri, ponovitve pa sledijo v novembru.