Klemen Torkar je magister akademski glasbenik – pevec, diplomant z odliko (summa cum laude). Študij petja je začel na Glasbeni šoli Tržič, po končanem študiju klasičnega solopetja pa se je kot tenorist solist uveljavil na slovenskih in mednarodnih odrih. Sodeluje s Slovenskim komornim glasbenim gledališčem, SNG Opera in balet Ljubljana ter SNG Maribor, pogosto pa nastopa tudi v produkcijah Kulturnega centra Janeza Trdine. Dejaven je kot solist z različnimi orkestri in kot pevski pedagog na zasebni glasbeni šoli Muzičarna, ki jo je ustanovil leta 2014 v Gorjah pri Bledu. Zdaj blesti v vlogi Dragotina Ketteja v opernem muzikalu Kette, ki je nastal v produkciji Zavoda Novo mesto, Kulturnega centra Janeza Trdine.

Kako bi opisali svojo vlogo v muzikalu Kette?

Vloga Ketteja je po Monteverdijevem Orfeju najobširnejša vloga do zdaj, kljub temu da sem v zadnjih letih poustvaril okrog 40 opernih likov, med drugim tudi kar nekaj nosilnih vlog. Na odru sem tokrat neprestano, sprehodim pa se skozi veliko emocij: očetova smrt, zavrnitev Kettejeve prošnje za šolanje, veselje ob prihodu v Novo mesto, ljubezen do Angele, odhod v vojsko, izguba prijateljev, bolezen in na koncu smrt.

Kaj vas je pri tej vlogi najbolj pritegnilo?

Največji izziv je ob vsej menjavi emocij in obilici petja ostati toliko miren v sebi, da predstavo kot nosilec opere pripelješ do konca, brez odvečne patetike, a kljub vsemu za gledalca učinkovito.

Kako ste se pripravljali na vlogo tako igralsko kot glasovno?

Glasovno sem se pripravljal štiri mesece. Treba je bilo usvojiti veliko melodij, predvsem pa besedila. Note so prihajale postopoma, tako da sem se posvečal tistim delom, ki so prihajali na novo in jih potem združeval v celoto. Karakterno so posamezni deli vloge zelo različni, zato sem celotni vlogi moral postaviti glasovni skupni imenovalec, da glas ob spremembah karakterja ne bi preveč trpel. V glavi sem si tudi izrisal igralska stanja, preveč pa si tudi ni dobro predstavljati in je dobro počakati na režiserjeva navodila, sicer se lahko lastna in režiserjeva ideja preveč tepeta.

Je bilo kaj, kar vas je med ustvarjanjem presenetilo ali spremenilo vaš pogled na lik?

Ne spomnim se, da bi me v tem oziru kaj presenetilo. Razen smrt – umirati za tuberkulozo je mukotrpno in dolgotrajno. Tik pred smrtjo Kette odpoje vehementno arijo, polno življenja in literarnih načrtov. Takoj zatem umre. Nisem si predstavljal, kako bomo to izvedli na odru, vendar je režiser Vinko Möderndorfer našel zelo elegantno rešitev. Enako velja za ljubezenske prizore z Angelo.

Kako ste se povezali z glasbo in besedilom muzikala?

Glasba in libreto gresta pri tem delu tako z roko v roki, da pri tem ni bilo nobenih težav.

Kako bi opisali sodelovanje z režiserjem in ustvarjalno ekipo?

Vinko Möderndorfer je odličen in prekaljen režiser. To je bilo moje tretje sodelovanje z njim, v katerem sem vsak dan čutil njegovo neizmerno podporo. V želji, da bi naredili odlično postavitev, je dostikrat tudi zelo temperamenten in zahteven, vendar se nam je vsakič naslednji dan odkupil z rogljički. Tudi dirigent Iztok Kocen sedaj že zelo dobro pozna moj glas in ve, kako najbolje deluje in kje pevci rabimo njegovo pomoč. S svojimi sotrpini v zasedbi pa se najbolj povežemo na vožnjah na vaje, na katerih razdremo marsikakšno tako, ki ni za v javnost, a se tako začutimo kot ljudje in zato na odru lahko tako pristno funkcioniramo.

Kako vi doživljate Ketteja – kot pesnika, kot človeka, kot umetniško figuro?

Bolj kot pesnika sem ga začutil kot človeka. Starša je izgubil zelo zgodaj, velikokrat je bil zavrnjen. Kljub zapuščenosti in samoti pa je znal najti notranji plamen, ki ga je vedno znova gnal naprej. Bil je tudi kritičen do oblasti, do nesmiselnosti vojske in vojne, s čimer se zlahka poistovetim.

Vas je raziskovanje njegovega življenja in poezije osebno navdihnilo?

Da, me je. Predvsem dejstvo, da s tega sveta odideš pri triindvajsetih. Ko kdaj pa kdaj pobrskam po svojih arhivih, diplomski nalogi iz novinarstva, ki je bil moj prvi študij, se ne morem načuditi, kako »pameten« sem bil takrat. In koliko življenjskih lekcij bi zamudil, če mi ne bi bilo dano dočakati skorajšnjih 42 let. Še bolj sem se zavedel, da nam je prav vsak dan, vsaka izkušnja, vsak človek v našem življenju veliko darilo.

Če bi lahko Ketteju danes zastavili eno vprašanje – katero bi bilo?

Kdaj bo izdal zbirko svojih pravljic, ki bi jih z veseljem prebiral.

Kako je igrati v opernem muzikalu, v katerem se prepletata petje in igra?

Moj prvi vpis na fakulteto je bil na AGRFT, smer dramska igra. Želja se mi takrat ni uresničila, tako da sem vpisal novinarstvo in ga tudi dokončal. Tam sem se izmojstril v besedi, kar mi tudi danes pride prav. Sem pa med študijem novinarstva hodil na solopetje in pot me je na koncu pripeljala na Akademijo za glasbo v Ljubljani. Tako da je združevanje petja in igre pravzaprav uresničitev mojih mladostniških želja.

Kaj bi po vašem morali gledalci odnesti iz predstave?

Kljub temu, da predstava ni kakšna veseloigra, je režiser uspel najti veliko duhovitih trenutkov, tako da gledalcem dovolimo, da se ob takih trenutkih tudi iz srca nasmejijo. Življenje vsakogar od nas pa je večen boj. Gledalkam in gledalcem bi naročil, naj s seboj prinesejo le odprto srce, in verjamem, da bodo s predstave odšli s spoznanjem, da je živeti res lepo.

Kaj menite o Kettejevi tortici?

Deležen sem bil le enega grižljaja, saj mi je preostanek pojedel Alen Šoster, naš sonček iz predstave Kit na plaži, v kateri igra mojega sina z Downovim sindromom. Alen resnično živi življenje človeka z Downovim sindromom in lepo si je sladkati življenje s tako iskrenimi ljudmi, kot je on. Po žaru v njegovih očeh in po tem, kako jo je zmazal na dušek, si predstavljam, da je torta najboljša na svetu in se veselim še kakšnega koščka.