Bela krajina je bila med drugo svetovno vojno obmejna pokrajina med Italijo in NDH. Italijani so mejno reko Kolpo nadzorovali s postojankami v krajih ob reki. V mnogih krajih v Beli krajini so vsaj nekaj stavb obdali z žico, Metliko, Črnomelj in Semič pa v celoti. Italijani so se najprej predstavljali kot prijazni, a so kasneje zaradi upora postali napadalnejši. Mnogo Belokranjcev je bilo odpeljanih v taborišča. Po italijanski kapitulaciji je Bela krajina postala osvobojeno ozemlje, kamor pa so nekajkrat vdrle nemške in ustaške enote.

Razstava predstavlja delne rezultate raziskovalnega projekta Napravite mi to deželo nemško ... italijansko ... madžarsko ... hrvaško! Vloga okupacijskih meja v raznarodovalni politiki in življenju slovenskega prebivalstva.
Projekt izvajajo raziskovalci z Oddelka za zgodovino Filozofske fakultete v Ljubljani v sodelovanju z raziskovalci z Inštituta za novejšo zgodovino, Pedagoške fakultete v Ljubljani, Inštituta za narodnostna vprašanja in Geografskega inštituta Antona Melika ZRC SAZU.