Petdesetletni Alfredo se po zakonskem brodolomu in propadli novinarski karieri vrne domov k ostareli, ovdoveli, toda še vedno dominantni materi Regini pod pretvezo, da bo v času bolezni skrbel zanjo; v resnici pa želi napisati knjižno uspešnico o zadnjih mesecih življenja in smrti stare gospe. Življenje z materjo, ki nenehno idealizira pokojnega moža in ga – zato da lahko poniža sina – z njim nenehno primerja, najprej doseže vrhunec v Regininem odkritju Alfredovega pisanja, nato pa v Alfredovem spoznanju, da je bila mati nekoč redovnica, ki je zanosila in zato zapustila samostan, kar mu, sicer tabletomanu in odvisniku, zada končni udarec.

Kraljica mati je igra o moči in prilaščanju, zavračanju in sovraštvu. Igra o materi in sinu, ki vsak po svoje hrepenita po notranji pomiritvi, in zato stopata po poti nenehnega izsiljevanja, medsebojnega obtoževanja, maščevanja, laži in afabulacij. V njunem mikrokozmosu nenehnega priklicevanja in zanikanja mej ves čas zasledujeta, iščeta, zavračata, si prilaščata sedanjost, preteklost in prihodnost ter se v pretečih čustvenih nihanjih približujeta groteski. Čeprav v njunem »dvoboju« podleže Alfredo, tudi tu – tako kot pri parih, ki jih povezujeta življenje in smrt – ni mogoče in ni legitimno ločevati med poraženci in zmagovalci.