Območni odbor Zgornja Savinjska dolina Slovenskega društva Hospic je v ponedeljek, 13. 11., v dvorani Kulturnega doma Ljubno priredil Hospickafe, na katerem je ob spremljavi izvrstnega okteta Žetev več kot 30 obiskovalcem predstavil svoje delovanje in poslanstvo.  

Dogodek so pripravili predvsem v upanju, da bi tudi obiskovalci začeli bolj razmišljati o temah, kot so staranje, minljivost in umiranje, ki jih s svojim delovanjem, spremljanjem umirajočih in kronično bolnih ter njihovih svojcev naslavljajo v Hospicu.

Predsednica Slovenskega društva Hospic Renata J. Roban je povedala, da društvo v slovenskem prostoru deluje že 27 in da je bilo ustanovljeno predvsem z namenom poskrbeti za tiste potrebe, ki jim niso mogli zadostiti ne socialni ne zdravstveni programi. Tudi danes socialne in zdravstvene službe niso vedno dosegljive in svojci hudo bolnega pogosto ostanejo sami in z ogromno vprašanji, povezanimi s tem, kako zanj poskrbeti. Društvo si zato prizadeva, da bi ljudje, toliko bolj v odročni dolini, kot je Zgornja Savinjska, postali zdravstveno in socialno samooskrbni v smislu, da bi se med seboj podpirali. Zato pa so potrebni prostovoljci, kakršni delujejo v društvu Hospic. Robanova je prav tako izpostavila pomen detabuizacije bolezni in smrti, še posebej v današnji družbi, ki ji vladata gospodarska rast in profit in v kateri skorajda ni prostora za pogovor o smrti. V Hospicu pa po besedah Robanove na to, da je umiranje samo del življenja, opozarjajo tudi zato, ker želijo, da bi se manj razmišljalo o evtanaziji in več o tem, kaj je mogoče narediti, da ljudem o evtanaziji sploh ne bi bilo treba razmišljati. 

Predsednica območnega odbora Zgornja Savinjska dolina  je medtem dejala, da se ob svojem delu včasih sreča z ljudmi, ki ob napisu Hospic kar se da hitro smuknejo mimo z besedami, da tega ne  bodo  potrebovali. Pri tem se ji zastavljata vprašanji, ali ti ljudje mislijo, da bodo večno živeli in česa se ti ljudje bojijo. Ker bomo vsi odšli in ker ne vemo, kako bomo umrli, ker je takšno pač življenje, se je o tem dobro pogovarjati. Slovensko društvo Hospic je s svojimi prostovoljci prav za to tu, da ljudem v trenutkih soočanja z odhajanjem priskoči       na pomoč.                                                                            

Prostovoljec Slovenskega društva Hospic Tadej je zbranim povedal, da je z izobraževanjem za prostovoljca, ki ga mora opraviti vsak, ki si želi opravljati to poslanstvo, lahko konkretno iskal odgovore na vprašanja o smislu življenja in trpljenja, ki si jih je že dalj časa zastavljal. Podobno kot Robanova pa je poudaril, da Slovensko društvo Hospic zapolnjuje pomembno vrzel in poskrbi, da imamo v težkih trenutkih ob sebi človeka, ki je preprosto samo ob nas, tudi če v tišini.

Prostovoljka Slovenskega društva Hospic Darja pa je razkrila, da je bila k temu poslanstvu poklicana, vsem, ki bi začutili tako kot ona, pa je priporočila izobraževanje za prostovoljca. Kot je poudarila, ne gre samo za  izobraževanje, temveč za osebno rast. O sebi spoznavamo več in več ko vemo o sebi, več lahko tudi damo drugim.  

Člani okteta Žetev so z odlično odpetimi glasbenimi vložki polepšali večer obiskovalcem, prostovoljec  Jon pa jih je podobno kot prostovoljca Tadej in Darja s prebiranjem razmislekov o starosti, minljivosti in smrti povabil, da se tudi sami ozrejo po teh temah. Poudaril pa je tudi, da je umiranje žalostno, ni pa treba, da je zastrašujoče. Skrb za umirajočega je lahko težka izkušnja za družinske člane, a kot je dejal prostovoljec Jon, je Slovensko društvo Hospic tu zanje, ko ga potrebujejo in želja Slovenskega društva Hospic je, da da življenje zadnjim dnevom, da torej tudi v zadnjih dneh zasije polnost življenja.