Pohod skozi Krajinski park Lahinja v Beli krajini

Planinci PD in DU Mislinja smo v torek, 4.4.2023, potovali v Belo krajino, kjer smo doživeli aprilski naravoslovno-pohodniški dan.

Z avtobusom se je naša skupina 34 planincev že zgodaj zjutraj odpeljala s Koroške v Belo krajino. Upali smo, da morda na jugu ne bo tako močnega vetra in občutka mraza, kot sta nas zjutraj pospremila na pot na Koroškem. Vendar smo se v našem razmišljanju vremensko ušteli. Vožnja do prve kavice v Borštanju je minila v jutranjem dremežu in opazovanju pokrajine. Naši prvi prijetni pomenki in konkretni pozdravi so stekli šele ob vonju kave in učinku kofeina.

Peter Zupanc, organizator in vodnik, nas je tokrat peljal v Dragatuš in v Krajinski park Lahinje. Pri izvedbi je pomagala tudi vodnica Marjeta. Začetek in kasneje tudi zaključek našega pohoda je bil v Info centru parka, pri Plavčevi hiši. Uradni vodnik parka nas je pričakal, pozdravil in nas takoj aktiviral. Začelo se je namreč temeljito »preverjanje« našega geografskega, etnološkega in literarnega poznavanje Bele krajine:

1. Barva narodne noše v Beli krajini      
2. Katero drevo/drevesa zaznamujejo Belo krajino?
3. Katera je najdaljša reka v Beli krajini?
4. Vpliv katerih skupin ljudi je najbolj množično zaznamoval življenje v Beli Krajini?

Navdušeno smo na glas pohiteli s »pravilnimi« odgovori: bela barva, breze, Krka, Hrvati. A karkoli smo soglasno povedali, je bilo narobe. Vodnik nam je nato izdal prave, avtohtone odgovore in vzroke zanje: črna barva, hrast in gaber, Lahinja, Uskoki. Malo zadržani zaradi našega pomanjkljivega znanja smo odšli za njim po pohodniški poti.

Krajinski park Lahinja je 2,6 km² veliko področje v povirju reke Lahinje. Za park je značilen preplet naravne in kulturne krajine kot tudi izrazit kontrast med krasom in večjimi ali občasnimi področji prisotne vode. Osrednja naravna rezervata Nerajski lugi (18 ha) in Lahinjski lugi (9 ha) sta področji poplavnih travnikov, trstišč in nizkega barja. Izvir Lahinje je osrednji belokranjski vodotok. Izvir Okno pa predstavlja začetek poti za potok Nerajčica, ki je levi pritok Lahinje.

V visokem nivoju talne vode prevladujejo črna jelša, vrbe, trstičje, šaši, sestoji z navadno reziko in močvirsko kukavico. Področja z brezami so resnično redka. Park je bivališče dvoživk, metuljev, bobrov, vidre in ličink močeradov. Prav tako v parku stoji opazovalnica za ptice, kjer nam je vodnik natančno razložil podrobnosti o štorkljah, čapljah in vodomcu. Opazovalnica je prirejena za plezanje in opazovanje ptic predvsem za šolarje. A še pred vodnikovo razlago smo plezali tudi že mi.

Etnografsko obogatene točke v parku so nam prikazale obzidanost izvirov, zajemanje vode in nošnjo škafov z vodo na glavi (naša planinka je doživela nežen mali pljusk vode iz škafa v naročje) in ugibanje po slikah (kjer je Marjanova skupina dobila »tekočo« nagrado). Prav tako smo reševali Župančičevo uganko (in jo suvereno takoj rešili).

S hojo nad mokrišči in po poti ob nenavadno zaviti strugi Lahinje smo ves dan ob mrzlem vetru iskali predele, obsijane s soncem. Dokaj hiter tempo hoje je vodnik krajinskega parka vzdrževal ves čas pohoda. Izpustili smo tudi odmor za malico. Čas za malico smo dobili šele ob zaključku poti pri Info centru. Za sladico smo tokrat imeli še Kristinine domače kekse.

Od hoje smo se počutili rahlo utrujeni. Prav tako smo bili dobro prepihani od vetra. Preverjanje znanja pa nas je poneslo nazaj v našo mladost, ko smo v šoli pri pouku naravoslovja spoznavali svet okoli nas. Peter je tokrat z novim fotoaparatom spremljal dogajanje na pohodu in ustvaril zanimive fotografije.

Vožnja nazaj na Koroško nam je omogočila opazovanje Bele Krajine, Novega mesta, Krškega polja in Zasavja, dokler nismo krenili po cesti skozi Laško, Celje in mimo Velenja nazaj na Koroško. Zanimiv krajinski park na jugu Slovenije je bil poučno doživetje in prijetna izbira za pomladni mesec.

Pripravila: Marjeta Fidler, vodnica PD Mislinja