Pohod planincev po Kobariški zgodovinski poti 

Planinci PD Mislinja in DU Mislinja smo se 15. maja 2025 odpeljali proti skrajnemu zahodu Slovenije v dolino reke Soče v Kobarid z namenom, da prehodimo Kobariško zgodovinsko pot. Kljub temu da je nam Korošcem dobro znano dejstvo, da se bomo več časa vozili kot pa aktivno hodili, smo se številčno zbrali za minibus in še za kombi. 

V želji, da planinstvu dodamo še zgodovinski utrip, smo se zato zelo zgodaj odpravili na pot s Koroške. Vožnja skozi Tuhinjsko dolino in naprej proti Škofji Loki nam je prihranila izgubo časa v jutranjih zastojih osrednje Slovenije, ponudila pa panoramsko vožnjo skozi Poljansko dolino, skozi Cerkno in po dolini Idrijce do Soške doline in našega cilja, Kobarida.

Naš organizator in vodnik Peter je izbral to pot ravno v mesecu maju, ko so dogodki slovenske zgodovine zelo aktualni. Kobariška zgodovinska pot povezuje zgodovinske, kulturne in naravne znamenitosti.

Kobarid leži na stičišču dveh dolin: na zahodu je dolina Nadiže z Breginjskim kotom proti jugozahodu in Tolminu, na severu proti Bovcu pa se odpira dolina Soče. Kobarid sicer oklepa visok alpski svet, ki je tokrat na dan Zofke zadržal temne, z dežjem polne oblake in nam omogočil pohod v suhem, rahlo vetrovnem in občasno oblačnem, vendar pomladno toplem vremenu.

Kobarid z okolico je svetovno znan kraj po »čudežu pri Kobaridu« iz prve svetovne vojne, ko je na tem področju potekala največja gorska bitka v zgodovini človeštva ter prva bliskovita vojna operacija »blitzkrieg« v zgodovini. Avstrijske in nemške armade so oktobra 1917 zadale odločilni udarec italijanski armadi in jo potisnile v nekaj dneh daleč na italijansko ozemlje do reke Piave.

Pohod po Kobariški zgodovinski poti smo s parkirišča pričeli po ulicah kraja in se povzpeli do Gradišča okoli cerkve Sv. Antona, kjer stoji Italijanska kostnica 7000 padlim vojakom. Zelo razgledno mesto nam je takoj ponudilo čudovite poglede na dolino modrikasto zelene Soče, okoliške nam dobro poznane alpske vrhove ter Kobarid z zaselki.

Pohod smo nato nadaljevali po utrjeni poti skozi gozd. Sledila sta spust in hoja vse do Napoleonovega mostu. Skozi Kobarid so v zgodovini korakale turške horde in Napoleonove čete, ki so tudi trajno poimenovale ta kamnit, arhitekturno značilen most čez Sočo. Pohodniška pot preko mostu nad turkizno zeleno Sočo je vodila naprej po makadamski poti ob reki mimo prostora za kampiranje in mimo neokrnjenih travnikov vse do dveh slapov. V iztočnem ustju spodnjih korit potoka Kozjak, ki izvira visoko pod Krnčico, je najprej 15-metrski steber vode – slap Veliki Kozjak, ki mu kasneje vzdolž struge sledi še slap Mali Kozjak. Oba slapova sta zelo slikovita. Svetleče stene z namočenim mahom, pršenje vode in svežina hladnega vlažnega zraka ustvarijo prav posebno doživetje. Pohodniki smo izkoristili lepoto narave in prijetno okolje za krajši postanek z osvežitvijo ter se nato počasi vrnili do mostu. Tu smo izbrali drugo pot mimo Mlekarskega muzeja v Mlekarni Planika in se po ulicah zelo skrbno in turistično urejenega Kobarida sprehodili do zaključka našega pohoda.

Pot nazaj na Koroško nas je peljala po drugi cestni povezavi v smeri Tolmina in nato Logatca, kjer smo na avtocesti srečali Zofkin dež, na Trojanah pa doživeli vremensko hladen postanek. Na Koroško smo se vrnili v predvidenem času, tokratno daljšo vožnjo pa smo izkoristili za klepet, izmenjavo planinskih informacij o pričakovanih in že najavljenih poletnih planinskih turah, planinskih srečanjih različnih planinskih društev ter dogovorih, kdaj se spet vidimo na planinskem srečanju. Peter je neokrnjeno naravo pohodniške poti in našo skupino zabeležil tudi v fotografijah.

Pripravila:  Marjeta Fidler, vodnica PD Mislinja