V nedeljo, 13. marca 2022, smo se zapeljali v Solkan. Tu smo pričeli s pohodom na Sabotin. Za vzpon smo izbrali severno pot.

Najprej smo se spustili pod most in nekaj časa hodili ob reki Soči. Po približno pol ure hoje so nas smerokazi usmerili na vojaško muljatero, ki nas je privedla do lepega razgledišča s klopco. Pot smo nadaljevali po strmem pobočju, kjer so bili najnevarnejši deli zavarovani z jeklenico. Med vzponom smo si lahko ogledali tudi številne kaverne, ki so jih naredili vojaki med boji na Soški fronti. Proti koči pa smo se povzpeli po strmih vojaških rovih.

Na koči na Sabotinu smo si privoščili daljši počitek. Po skupinskem fotografiranju smo se napotili proti vrhu Sabotina in po 15 minutah hoje po razglednem grebenu prispeli na cilj.

Z vrha smo se spustili po južni poti, ki pelje mimo razvalin cerkvice svetega Valentina.

Do Solkana smo se spuščali po strmi kamniti poti, ki je zahtevala veliko mero previdnosti. Srečno smo prispeli do minibusa, ki nas je čakal malo nad Solkanom.

Med hojo na Sabotin nas je celo pot spremljal pogled na Sveto Goro, zato smo sklenili, da se zapeljemo še do nje.

Nekaj nas je izstopilo malo pod vrhom z namenom, da se na Sveto Goro povzpnemo po 260 metrov dolgi kaverni. S sabo smo imeli naglavne svetilke. Pot skozi kaverno je sprva zelo spolzka, nizka in razmeroma strma. Za pomoč so nam bile jeklenice in na nekaterih mestih tudi skobe.

Iz kaverne smo se povzpeli na Frančiškov hrib, s katerega se nam je odprl lep pogled na okolico. Ko smo se naužili razgledov, smo se sprehodili še do cerkve in do gostišča, kjer smo ob pijači obudili prehojeno pot.

Na koncu smo se na povabilo Danila Keteja ustavili še pri njemu, kjer nas je skupaj z Dragico pogostil s kavico, pijačo in pecivom.

Polni lepih vtisov smo se vkrcali v minibus, ki nas je srečno pripeljal domov.

Vodnika:

Danilo Kete

Peter Zupanc