V torek, 9. maja 2023, smo se z avtobusom zapeljali mimo Velenja proti Škofji Loki, Železnikih in Soriški planini. Malo pred Soriško planino smo se ustavili na večjem parkirišču, kjer smo izstopili in se pripravili za pohod.

S parkirnega prostora smo se mimo lovske koče napotili v gozd. Relativno položen kolovoz nam je na začetku omogočil, da smo si dobro ogreli mišice, saj nas je v nadaljevanju čakal strmejši del. Kolovoz se je višje namreč zožil in prešel v strmo gozdno pot, ki nas je vodila po gozdu, ki pa je postajal vedno redkejši.

Če nas na poti ne bi spremljala megla, bi se nam na tej točki začeli odpirati lepi pogledi na Blegoš, Porezen in ostale okoliške vrhove. Tokrat smo se na žalost morali zadovoljiti s pogledom na meglo, ki pohodniški izkušnji doda svoj edinstven čar.

Pot smo nadaljevali po grebenu, ki nas je pripeljal na Kačji rob. Nato smo se spustili do planine Zgornji Jirn. Pot po grebenu je bila zanimiva, saj se je nekaj časa spuščala pa ponovno dvigala. Povzpeli smo se še na Altemaver, ki je najvišji vrh Ratitovca, kjer smo imeli samo krajši postanek, ker je bilo zaradi vetra še bolj hladno.

Z vrha smo se spustili do Krekove koče na Ratitovcu. Tu smo imeli v zavetju koče daljši postanek, da smo se okrepčali, a na žalost je bila koča zaprta, tako da se nismo mogli hkrati še pogreti.

Po počitku smo se odpravili proti vasici Prtovč. Pot v dolino je bila zelo strma, zato je bilo potrebno hoji nameniti veliko pazljivosti, saj je bila pot mokra, kamenje na njen pa zelo spolzko.

Srečno smo prispeli v vasico, kjer nas je čakal avtobus, ki nas je pripeljal domov.

Mislim, da smo kljub meglenemu in hladnemu vremenu skupaj preživeli prijeten dan, saj smo naredili nekaj dobrega za sebe. Ob slovesu smo si zaželeli vse najboljše z željo, da se čim prej ponovno vidimo na pohodu, na katerem bomo deležni več sonca in njegove toplote.

Vodnik: Peter Zupanc