Jalovec

Začelo se je v zgodnjem sobotnem jutru, 13. avgusta, ko veš, zakaj si vstal pred tretjo uro. Zbralo se nas je osem takih, nadobudnih, kljub ne najboljši vremenski napovedi, pripravljenih na izziv.

Naš vodnik in hkrati naš šofer Jože nas je varno pripeljal do izhodišča v Planici. Za ogrevanje je poskrbela cesta do Tamarja. Od tam dalje smo pot nadaljevali z večjo pozornostjo. Prečili smo gozd in se začeli vzpenjati po vedno slabše poraslem, kamnito meliščnem terenu. V zgornjem delu smo si že lahko pomagali s posamičnimi varovali preko prehodov. Vseskozi smo se držali oznak za Jalovec v smeri Kotovega sedla.

Kjer se teren nekoliko položi, smo v daljavi videli bivak pod Kotovim sedlom. Oziraje se naokrog po vrhovih Jalovca in Mangarta se je vidljivost hitro spreminjala, vrhovi pa so se začeli zavijati v meglo. Ob vedno močnejšem vetru smo se ustrezno zaščitili. Čez Kotovo sedlo smo občutili, kako tudi na višku poletne sezone vreme v visokogorju ni samo po sebi umevno lepo.

Dodobra prepihani smo prišli do stene, pospravili palice, si nadeli čelade in se skoncentrirali za plezalni del poti. Do vrha je sledilo kar nekaj vzponov, prehodov, pa tudi spustov ob jeklenicah in klinih. Mestoma pa smo pogrešali še kakšno dodatno varovalo.

Uspešno smo osvojili vrh, ki je bil ovit v rahlo meglo. Še posebej zadovoljni so bili vsi prvo pristopniki.

Po kratkem odmoru smo se po isti poti vračali nazaj na izhodišče. Do vrha smo porabili šest ur hoje, za spust pa še nadaljnjih šest.

Dobro razpoloženi pod vtisi s prehojene poti smo bili enotni, da podoben izlet še kdaj ponovimo.

Hvala Jožetu za vodenje ter vsem pohodnikom za medsebojne vzpodbude in dobro voljo!

Vodnik: Jože Hribar

Zapis pripravila: Anka Tretjak