Prvi februarski dan smo se zapeljali do Murske Sobote, vožnjo nadaljevali po Pomurski ravnini, nato pa se pričeli rahlo vzpenjati v gričevnato Goričko, zavarovano območje Krajinskega parka Goričko.

Začetek in cilj tokratnega pohoda je bila naša najsevernejša vasica Budinci, kjer se začne in konča krožna Pout po dolaj, pa bregaj. Na tej poti po neokrnjeni naravi je več zgodovinskih in kulturnih znamenitosti, ob katerih smo se ustavili in si jih pogledali.

Po široki gozdni poti smo najprej hodili ob mejnih kamnih, kjer je potekala »železna zavesa«, ki je več kot štiri desetletja izolirala naše zamejce na Madžarskem od matičnega naroda. Obvezen je bil postanek in slikanje pri mejnem kamnu 115, ki označuje najsevernejšo točko naše države.

Pri karavli smo imeli postanek, saj se nam je malica že kar prilegla.

V nadaljevanju smo zapustili slovensko ozemlje, se odmaknili od meje in vstopili na Madžarsko. Po lepi poti, v glavnem med listavci in bori, smo prispeli v Andovce, najmanjšo vasico Slovenskega Porabja. Tu nas je prevzel Mali Triglav in celotna okolica. Veseli smo bili prijaznega domačina, ki nam je v svojem narečju povedal, kako gredo vsako leto na Triglav in vrh naše simbolne gore dosežejo po sedmih dneh hoje. Povedal nam je tudi, kako so kamen s Triglava pripeljali domov, ga poimenovali Mali Triglav in ga postavili v domačo vas. Preden smo Andovce zapustili, smo se ustavili še pri spomeniku živim, na katerem so zapisana imena in priimki vseh, ki so leta 2000 živeli v vasi.

Vsi se še dobro spomnimo leta 1999, ko smo lahko v Sloveniji opazovali popolni sončni mrk. Ta je bil najbolje viden prav na Goričkem, na vzpetini ob naši poti. Tam je postavljeno obeležje, ob katerem smo imeli še zadnji postanek.

Ker vemo, da je Prekmurje znano po kulinaričnih dobrotah, ga nismo smeli zapustiti, ne da bi poskusili njihovo specialiteto na žlico – bograč.