Logo MojaObčina.si
DANES
18°C
6°C
JUTRI
18°C
2°C
Oceni objavo

Trstelj JE naš

Pisanje tega članka je spodbudilo vprašanje občana iz Mirna, ali Trstelj stoji v Občini Miren - Kostanjevica ali ne morda v Občini Renče - Vogrsko. Vprašanje ni posebej presenetljivo, saj je bilo v zadnjih letih temu kraškemu vrhu posvečeno bolj malo (turistične) pozornosti. A zapostavljenost nikakor ne zmanjšuje njegovega pomena in privlačnosti niti razvojnih potencialov. 
 

 

Ima namreč nesporen primat: Trstelj je z višino 643 m najvišji vrh slovenskega Krasa in hkrati najvišji vrh Črnih hribov – pogorja, ki kraško planoto ločuje od spodnje Vipavske doline. Postavljen na severozahodnem robu Kraške planote, brez resne višinske konkurence v bližini, ponuja 360-stopinjski razgled na vse strani: od Tržaškega zaliva kot na dlani, preko Furlanske nižine in Goriške do Trnovsko- Banjške planote in Julijskih Alp s Triglavom v središču. Zanimiv je tudi pogled proti vzhodu in jugovzhodu, ki pred gledalca razgrne skoraj celo, na videz ravno Kraško planoto posejano z vasmi. Štanjel se pokaže kot majhna svetla pika v morju zelenine. Še dlje pogled pritegnejo Slavnik, Vremščica in Nanos. Na severni strani se pokaže neobičajen pogled na Vipavsko dolino z Ajdovščino, za njo pa Gora, Čaven in obronki Trnovskega gozda. 

 


 

 

Zaradi zanimive lege in ugodne hoje v vseh letnih časih, je bilo že pred desetletji čez Trstelj speljano več planinskih, ki so redno uporabljane še danes. Spletni portal Hribi.net na primer ponuja kar devet pristopov iz različnih smeri in različnih dolžin ter zahtevnosti (http://www.hribi.net/gora/trstelj/26/868). 

Marsikdo od odraslih ljudi iz okoliških krajev se je na njegov vrh prvič povzpel kot osnovnošolec v okviru takrat popularnih šolskih planinskih izletov. 

 


 

Omrežje planinskih poti je bilo v zadnjih desetletjih obogateno s Potmi miru na Krasu, ki so ta košček Primorske pokazale v prej malo poznani luči: kot del soške fronte, z bojišči I. svetovne vojne med letoma 1915 in 1917. V zadnjih letih je bil del tega omrežja kraških tematskih poti enotno označen del Poti miru s središčem v Posočju ter po več kot desetletju obnovljen. Del pred leti že urejenih, označenih in opisanih tras žal še ostaja v slabšem stanju. 

Tematskim potem vezanih na raziskovanje I. svetovne vojne so se kmalu pridružile označene trase konjeniških poti, ki so zložnejše od planinskih stez in tako kot za konje in konjenike prijetne tudi za pohodnike. 

Pogorje Trstelja je zaradi atraktivne lege in privlačnih tras vse bolj priljubljeno tudi med kolesarji. V letu 2020 se je že označeni kolesarski poti AdriaBike pridružila še trasa Slovenske turno kolesarske poti (STKP), za katero stoji Planinska zveza Slovenije. Delček 1800-kilometrske trase kolesarje pripelje tudi na Trstelj in tako v krožno traso preko Slovenije vključi tudi naše kraje.

 


 

Trstelj je poznan in priljubljen tudi zaradi čisto prave planinske koče, katere lastnik je Planinsko društvo Nova Gorica. Koča, ki pohodnike sprejema že več desetletij, je odprta ob koncih tedna in ob praznikih ter gostom ponuja pijačo in dobro hrano: posebej izstopajo odlični špinačni štruklji s pršutom. Odprta je bila že leta 1950, le leto po ustanovitvi Planinskega društva. V duhu tedanjih časov je dobila ime Stjenkova koča, po partizanskem poveljniku Antonu Šibelji Stjenki. Manj znano je, da je stavba sama tam stala že pred ureditvijo planinske koče. Prvotno je služila kot italijanska vojaška postojanka pod opazovalno točko na vrhu hriba. 

Kot zanimivost povezana z uvodom članka: planinska koča ima naslov Lipa 46 in spada pod najbolj vzhodno vas v Občini Miren - Kostanjevica. Meja z Občino Renče - Vogrsko poteka severno od vrha, vzhodno od Trstelja pa naša občina meji na sosednjo Občino Komen. 

 


 

Območje Trstelja ni obljudeno samo v sedanjosti. Še pred nekaj desetletji je bil Trstelj sestavni del kmetijskih površin bližnjih vasi in skoraj v celoti popasen. Razdelitev na parcele oziroma pašnike je še danes vidna zaradi ohranjenih suhozidov, ki se marsikje skrivajo v gozdni podrasti. Stare fotografije Trstelja zelo nazorno prikazujejo intenzivno zaraščanje Krasa, ki nezadržno napreduje po opustitvi intenzivne živinoreje. 

 

Ponovna ozelenitev Krasa se je, kot je splošno znano, začela s pogozdovanjem v 19. stoletju. Manj znano je, da je pod vrhom Trstelja obstajala drevesnica, kjer so vzgajali sadike iglavcev za pogozdovanje. Kot najbolj uspešna vrsta je bil takrat že prepoznan črni bor, so pa poskušali pogozdovati tudi z drugimi drevesi. Sledi teh poskusov lahko še danes najdeš ob pohajkovanju po Trstelju: med avtohtonimi listavci se skriva še nekaj primerkov španskih jelk in drugih za te kraje »čudnih« dreves. Na pogozdovanje in prihod črnega bora na Kras je vezana še ena zanimivost, ki pritegne pozornost ob hoji skozi gozd pod vrhom hriba. Gre za značilne vzorce, ki so bili v skorjo borov vrezani z namenom zbiranja smole za prodajo in še desetletja kasneje spominjajo na t. i. smolarjenje.

 


 

Po poteh po pobočjih Trstelja so domačini hodili že stoletja prej, v srednjem in novem veku. V času vpadov Turkov so se iz bližnjih vasi zatekali v utrjen protiturški  tabor na vzpetini z romansko cerkvico Sv. Ambroža, staro 800 ali več let. Kot številni drugi je imel tudi ta tabor posebno vlogo že tisočletja prej, v pozni antiki in v prazgodovini. 

Prvotno utrjeno naselbino – gradišče, so tedanji prebivalci naših krajev zgradili v t. i. železni dobi, v prvem tisočletju pred našim štetjem. Časi, ko se je uveljavljalo še bolj smrtonosno železno orožje, so bili očitno dovolj nevarni, da so se morali prebivalci gradišča pred sovražnimi vpadi obdati z masivnim, več metrov debelim grajenim obzidjem. Njegovih razvalin še danes ni mogoče spregledati. 

 


 

Trstelj vabi z raznolikimi ter privlačnimi pohodnimi in kolesarskimi potmi, doživetje »hribovskega« vzdušja pa omogoča tudi tistim, ki se morajo za vzpon poslužiti avtomobila. Prava sezona pohodništva se v naših krajih jeseni šele začne, zato ta najvišji vrh naše občine posebej vabi prav v koronskih časih. Morda ga ugledate z drugačnimi očmi in se k njegovemu raziskovanju in uživanju vrnete tudi, ko bodo izleti v naravo spet lahko vključevali tudi prijetno druženje v planinskih kočah. 

 

Besedilo Nataša Kolenc

 

Foto: Nataša Kolenc, www.storija.info, arhiv S. Kavčič Lipa

 

 

 

 

Oglejte si tudi