Komen
Šempeter-Vrtojba
Preddvor
Braslovče
Komenda
Bovec
Res je, kar pravi pesem Bine Štampe Žmavc, »Hiša je živa, če v njej kdo prebiva…«. Naša hiša na Mirenskem Gradu, je tako prav radostno zaživela v petek, 8.2.2019, ko smo vsi skupaj (otroci, prostovoljci in starši), ki prihajamo na Mirenski Grad, praznovali Prešernov dan, ali kar po domače, imeli Prešernovanje.
Tema letošnjega Prešernovanja je bil dom in življenje doma. Otroci, ki prihajajo na učno pomoč, so že tedne pred praznikom ustvarjali najrazličnejše slike, v katerih so skušali ujeti pisanost naših življenj doma, na poti, v različnih vremenskih razmerah… Iz slik je tako nastala čudovita razstava v veliki dvorani Gnidovčevega doma.
Mladi glasbeniki, ki prihajajo na učenje kitare, klavirja in flavte so poskrbeli, da je dvorano med prireditvijo napolnila melodija starih ljudskih pesmih, ki so nam še danes pri srcu.
Tudi naši najmlajši otroci iz varstva so pripravili prav lepo glasbeno točko. Ob spremljavi tamburice so nam zapeli Bitenčevo pesem o veliki družini.
Med glasbenimi točkami so bile recitacije pesmi slovenskih pesnikov, ki govorijo o domu, ki ga skušamo skupaj graditi. Bina Štampe Žmavc pravi, da je hiša živa, samo če v njej kdo prebiva. Ko pa smo skupaj, kdaj pride tudi do prepirov ob katerih smo podobni kupčkom nesreče, kar opisuje Neža Maurer. Ko se pobotamo in pridemo skupaj, se lahko spet smejimo, saj je smeh tisti, ki vse resne bacile pohrusta (Bina Štampe Žmavc).
Kdaj pa kdaj iz našega doma pobegneta "prosim" in "hvala". Kajetan Kovič pravi, da raje živita lačna ob kuhani muli, vse dokler si na tujem ne kupita pameti in prideta nazaj.
Mladi glasbeniki, ki prihajajo na učenje kitare, klavirja in flavte so poskrbeli, da je dvorano med prireditvijo napolnila melodija starih ljudskih pesmih, ki so nam še danes pri srcu.
Tudi naši najmlajši otroci iz varstva so pripravili prav lepo glasbeno točko. Ob spremljavi tamburice so nam zapeli Bitenčevo pesem o veliki družini.
Med glasbenimi točkami so bile recitacije pesmi slovenskih pesnikov, ki govorijo o domu, ki ga skušamo skupaj graditi. Bina Štampe Žmavc pravi, da je hiša živa, samo če v njej kdo prebiva. Ko pa smo skupaj, kdaj pride tudi do prepirov ob katerih smo podobni kupčkom nesreče, kar opisuje Neža Maurer. Ko se pobotamo in pridemo skupaj, se lahko spet smejimo, saj je smeh tisti, ki vse resne bacile pohrusta (Bina Štampe Žmavc).
Kdaj pa kdaj iz našega doma pobegneta "prosim" in "hvala". Kajetan Kovič pravi, da raje živita lačna ob kuhani muli, vse dokler si na tujem ne kupita pameti in prideta nazaj.
Pri nas se ob letošnjem novem geslu: "Te vidim, te pozdravim! Prosim, hvala in oprosti pravim.", trudimo, da nam te pomembne besede ne pobegnejo več in nam pomagajo pri tem, da smo vedno boljši prijatelji.
Tako vsi rastemo ter spoznavamo, kaj je to ljubezen. Pavček pravi, da se nam kaže v novih facah, katerim se zdi vse izredno in bedno hkrati. Vse nas pa tudi združuje in sili, da skupaj gledamo v prihodnost in se veselimo vsega lepega, kar skupaj ustvarimo.
Tako v varstvu, na učni pomoči in učenju glasbe skupaj rišemo naš dom, da »skup pridemo do hiše, kjer bo dom za vse ljudi.« (Tone Pavček, Voščilnica).
