Za prvi od treh letošnjih enodnevnih izletov smo izbrali Zasavje in sicer ogled izvoznega rova rudnika Sitarjevec pri Litiji, ogled gradu Bogenšperk in, če bo čas, še postanek v geometrijskem središču Slovenije (GEOSS) v Slivni nad Litijo.

V pričakovanju zastojev na naših avtocestah, smo našo pot začeli že ob 7.uri zjutraj. Smo pa imeli nekaj sreče, saj zastoji v naši smeri proti Ljubljani niso bili prehudi, so pa bili v nasprotni smeri proti morju.  Na dogovorjeno mesto z našo lokalno vodičko smo prispeli ob dogovorjeni uri.  Na poti do rudnika smo si ogledali še zunanjost cerkve sv. Martina v Šmartnem pri Litiji. Prvotno cerkev iz 16.st. so zaradi dotrajanosti  leta 1899 porušili in na njenem mestu zgradili večjo leta 1902. Cerkev ima dva 60-metrska zvonika, zgrajena pa je iz opek. Gradnjo je vodil župnik Lavrenčič, po rodu iz Vipave. Pri gradnji so sodelovali tudi zidarji iz Renč, saj so bili poznani kot vrhunski strokovnjaki za zahtevna zidarska dela. Po sv. Martinu je Šmartno tudi dobilo svoje ime. Tako kot v Mirnu je tudi v Šmartnem delovala usnjarska in čevljarska tradicija, ki je v preteklosti pripeljala do sodelovanja z mirenskimi čevljarji.

Pred rudnikom  Sitarjevec smo se, zaradi velikosti, razdelili v dve skupini in se v 15-minutnem razmahu odpravili v podzemlje. Sledovi rudarstva so v teh krajih znani že kakih 4000 let, prvi pisni viri o rudarjenju pa so iz 16. st. Rudnik Sitarjevec je poznan po pestrem naboru mineralov, v njem pa so kopali predvsem svinec, cink in nekaj časa tudi živo srebro. V rudniku je prisotnih čez 60 vrst različnih mineralov kovin in nekovin. Rudnik obsega približno 40 km rovov, izvozni rov, ki smo si ga mi ogledali, pa je zaradi različnih mineralov zelo barvit.  Nekovini okro in barit so uporabljali za izdelavo barvnih pigmentov. Ogled rudnika je trajal približno eno uro, nakar smo se odpelali na grad Bogenšperk.

Grad Bogenšperk je izjemno lep renesančni grad iz 16. stoletja. Znan je predvsem po njegovem lastniku polihistorju Janezu Vajkardu Valvazorju. Valvazor je v njem napisal svoje najbolj poznano delo - Slava vojvodine Kranjske. Bil je prvi, ki je kartiral zemljevid kranjskih dežel.  Ogledali smo si rekonstruirano tiskarno in izdelovalnico bakrorezov, potrebnih za tisk knjige. Zaradi ogromnih stroškov za pripravo knjige je moral Valvazor grad prodati. Med drugo svetovno vojno so zadnji lastniki grad zapustili, tudi vsa oprema je bila ob selitvi uničena. Po vojni je grad propadal, po obnovi pa je grad preurejen v objekt nacionalnega pomena, v njem pa je muzej ter poročna dvorana.

Po kosilu v bližnji gostilni smo se zapeljali še do GEOSSA, kjer nas je osrednja slovenska točka navdala kar s ponosom. V njeno čast smo spontano zapeli Zdravljico, katere besedilo je vklesano v kamniti steber GEOSS. Zraven je steber, sestavljen iz 36 kamnin slovenskih pokrajin ter replika knežjega kamna.

To je bil za tokrat naš zadnji cilj, domov grede pa smo bili opozorjeni še na jedrski reaktor v Podgorici pri Ljubljani, ki smo ga videli iz avtobusa. Doma pa sta nas pričakala toča in dež.  Menim, da smo vsi udeleženci uživali ob spoznavanju, za marsikoga še neznanega dela Slovenije.