Nekaj dni prej smo zaskrbljeni sledili vremenski napovedi, ki je vztrajno prikazovala na Cerkljanskem deževno vreme. Ko smo se zjutraj odpravljali z avtobusom, je na Krasu pihalo – torej le ne bo deževno. Po Soški dolini in dolini Idrijce nas je spremljalo oblačno, toda suho vreme. Po serpentinasti cesti smo se dvignili do vasi Šebrelje, ki leži na slikoviti planoti na približno 600 m nadmorske višine.

Tam nas je pričakal vodnik v kratkih rokavih in nas sprejel odete v bunde in z raznimi naglavnimi pripomočki. Najprej smo se sprehodili do cerkvice Sv. Ivana, kjer nam je poleg razlage okoliških vasi in hribov - panorama je bila zares čudovita – predstavil daljno in bližjo zgodovino kraj. Hvala vodniku, ki je bil zares podkovan z različnimi znanji. Nato smo se spustili po sicer z zajlami in mrežo varovani, stopničasti stezi do Babje jame - približno 120 m višinske razlike. Čestitam našim upokojencem, ki so se izkazali kot pravi hribolazci. Med potjo je veliko zanimivih točk, katere nam je naš vodnik slikovito predstavljal. V sami jami smo se rokovali s medvedjimi kostmi in zobmi starimi več deset tisoč let. O najstarejši piščalki pa je med skalami bil prikazan film, kjer smo lahko spoznali, kako je piščalka v kameni dobi bila narejena in zakaj so jo uporabljali. Z vzponom iz jame, pa smo tudi dokazali, česa vsega smo Kraševci sposobni. Zahvalili smo se stvarstvu, za suho in dovolj prijetno hladno vreme.

Polni vtisov smo se podali proti Cerknemu, kjer so nas v muzeju pričakalo prijazno osebje. Kustosinja nam je predstavila kako je muzej organiziran in kakšen je pomen posameznih zbirk. Muzejska sodelavka pa nas je popeljala po oddelkih (pripomočki iz bolnice Franja s filmsko predstavitvijo, predstavitev cerkljanskih laufarjev – znanih pustnih šem s kratkim filmčkom in razstave čipk iz tega področja). Tudi od muzeja in prijetnih predstavnic smo se težko ločili, čeprav nas je čakal topli napitek v sosednji gostilni, kjer smo s pripovedovanjem naših vtisov preglasili ostale goste.

Nato smo se po panoramski poti skozi vasice in zaselke podali proti Zakojci. Tudi v Zakojci nas je počakal vodnik, kateri nas je po travnati stezi vodil do Bevkove domačije. Ob zapečku nas je peljal po Bevkovih življenjskih poteh in po njegovi zapuščini. Kar nekaj naši članov se je z njim osebno srečalo, tako, da je bila predstavitev še popolnejša.

S praznimi želodčki smo se podali v gostilno Pri Flandru kjer so nas počakali s kančkom različnih žganj in obloženimi kruhki – vse iz domače shrambe. Po obilni večerji z domačimi jedmi ni manjkalo tudi rujnega. Silvanotu so priskrbeli harmoniko in pesem se je razlegala po vasici. Še gospodarji in osebje se je pridružilo rajanju, ki ga znamo uprizoriti samo kraški upokojenci.

Polni vtisov smo zapuščali Cerkljansko.

Hvala vsem udeleženim, da so pomagali napraviti nepozaben dan.

                                                                                                                          Vojko