Pohodi so postali naša stalna praksa, saj vsako leto v Društvu psoriatikov Slovenije v podružnici Primorska organiziramo vsaj dva pohoda. Tokrat smo se odločili obiskati prelepo dolino reke Glinščice, ki se razprostira jugovzhodno od Trsta v bližini slovensko – italijanske meje. Želeli smo, da se nam pridružijo tudi člani ostalih podružnic, zato smo jih povabili, da skupaj preživimo še en lep pohodniški izlet. Zanimanje je bilo veliko in odziv neverjeten, saj se nas je zbralo v doslej največjem številu, kljub temu, da je bil pohod kondicijsko dokaj zahteven, saj je trajal kar 5 ur in pol. Poleg nas članov podružnice Primorska, katerih udeležba je bila seveda najštevilčnejša, so se pohoda udeležili še člani podružnice Obala, ki so nam pomagali tudi pri samem vodenju izleta, pa člani podružnice Zasavje, nekateri družinski člani in tudi prijatelji.
Zbirali smo se v Kozini in kar 45 nas je bilo skupaj, ko smo se odpravili peš proti naravnemu rezervatu doline reke Glinščice. Pot nas je vodila po lepi makedamski cesti – nekdanji progi ozkotirne železnice, ki je povezovala Trst in Hrpelje. Vlaki seveda tu že dolgo ne vozijo več, zato pa je pot priljubljena za rekreativce; pohodnike, kolesarje in tekače. Tudi na dan našega pohoda ni bilo nič drugače. Zaradi nas pohodnikov in zelo številnih kolesarjev je bilo na lepo urejeni kolesarsko-sprehajalni poti zelo živahno. Kmalu smo zapustili Slovenijo in pot nadaljevali po italijanski strani skozi predele, kjer je prvotna železniška proga vodila skozi predore vklesane v skalo. Prispeli smo do križpotja, kjer je ena steza vodila navzdol po pobočju v vasico Botač, druga pa je peljala še naprej po sprehajalni poti. Tu smo se razdelili v dve skupini. Tisti z malo več kondicije in ki smo želeli od blizu občudovati lepote doline, smo se spustili navzdol po poti imenovani Steza prijateljstva, preostali pa so šli še nekoliko naprej do razgledne točke in nas tam počakali. Vasica Botač je zelo majhna, verjetno pa si jo bomo vsi zelo dobro zapomnili, saj nas je pot peljala mimo domače gostilne, iz katere nas je privabljal mamljiv vonj po domačem praženem krompirju. Čeprav bi nam kosilo teknilo ali pa vsaj kakšen prigrizek že prišel prav, saj smo bili na nogah že več kot dve uri, se nismo pustili motiti in smo vestno sledili poti. Ta je bila speljala najprej tik ob reki, nato pa se je povzpela navzgor na drugi breg. Skozi drevje se nam je dolina še nekaj časa skrivala, ko pa smo prišli do skalnatega pobočja, se nam je odprl prečudovit pogled na naravne zaklade doline Glinščice. Okrog in okrog čudesa naravnih lepot ob katerih človek ne more ostati hladen. Desno čudovit 40 metrski slap, spodaj vijugasta reka Glinščica, številne koze na skalnatem pobočju, plezalci na prepadnih stenah kanjona na drugi strani, na naši strani brega pa strmina pod nami, stene nad nami in pa pogled na cerkev Marije na pečah na vrhu kraškega hriba. Razgled, kjer se ustavi čas in spočije duša in telo. Za to, da vse skupaj ne bi ostalo samo na razgledih, je ves čas pohoda skrbela članica podružnice Obala gospa Breda, ki je poskrbela, da je naš pohod obogatila tudi s številnimi zgodovinskimi informacijami, dejstvi in pomenom.
Izredno navdušeni in naužiti naravnih lepot smo se vrnili do preostalih članov. Po krajšem počitku in manjšem okrepčilu, smo se začeli vračati proti Kozini. Pot je bila res nekoliko daljša, kot bi si nekateri želeli, a izplačalo se je. Tudi vreme nam je ves čas služilo. Eni bolj, drugi manj utrujeni, smo se odpeljali na zasluženo kosilo, ki ga je tudi tokrat organiziral in odlično pripravil član Vojko in njegova družina. Ob koncu druženja so seveda padale še zahvale drug drugemu za organizacijo, za udeležbo, za povabilo, za vztrajnost in še bi lahko naštevali. Najpomembneje pa seveda je, da smo med prijatelji preživeli še en lep nepozaben dan in da si takih dni želimo še več. V podružnici Primorska zagotavljamo, da jih bo še veliko.
Marjan Vidmar
