Logo MojaObčina.si
DANES
19°C
9°C
JUTRI
22°C
8°C
Oceni objavo

Mojstrski tečaj HISTORIČNE UGLASITVE SKOZI STOLETJA V TEORIJI IN PRAKSI

Glasbeno društvo Musica nucis je v sredo, 21.2.2018 v dvorani Gnidovčevega doma na Mirenskem Gradu priredilo mojstrski tečaj o Historičnih uglasitvah. Ker je v Sloveniji ta tematika zelo redko zastopana se je odzvalo lepo število udeležencev: profesionalni glasbeniki, instrumentalisti, pevci, dirigenti. V uvodnem pozdravu je flavtistka Doris Kodelja predstavila predavatelja, priznanega italijanskega izdelovalca čembalov Gianpaola Ploznerja ki je tudi stalni uglaševalec in vzdrževalec čembalov na konzervatoriju v Benetkah, Trstu,  Castelfrancu Venetu in v Vidmu, sodeluje pa tudi s konzervatoriji v Veroni, Sieni, Celovcu in Mozarteumom v Salzburgu.

V predavanju smo obravnavali zgodovinski oris razvoja uglasitev, hipoteze uglasitev v srednjem veku in v obdobju renesanse, baroka, ki temeljijo na analizi literature; uglasitve v današnjih časih in njihovo ponovno odkrivanje. Posamezne tipe uglasitev je na čembalu tudi izvedel. Začel je pri pitagorejski, ki temelji na zaporedju čistih kvint. Pitagorovo lestvico so v Evropi uporabljali skozi ves srednji vek. V srednjeveški glasbi so veljali za konsonantne intervale oktava, kvinta in kvarta- medtem, ko je interval terce veljal za disonanco, ker je bila dejansko disonančna in ne iz nekega estetskega prepričanja. V tej uglasitvi so izvajali enoglasni srednjeveški koral in zgodnjo (gotsko) polifonijo ter organum. V obdobju renesanse in baroku je postala važnejša harmonija in so začutili potrebo po blagozvočnejši terci. Zato so znižali naravne kvinte, z namenom, da se uglasijo terce. Če želimo doseči akustično čiste velike terce, mora biti vsaka izmed štirih zaporednih kvint(s katerimi se sklene krog) zmanjšana za četrtino kome. Ob tem pa je naslednja, peta kvinta precej večja od akustično čiste kvinte, zaradi česar so ji takratni glasbeniki rekli tudi volčja kvinta. Ta uglasitev se imenuje Srednjetonska uglasitev, ki je bila v rabi od konca 15. stoletja in se je obdržala vse do začetka 18. stoletja. Vendar če so glasbeniki želeli modulirati iz ene tonalitet v drugo so naleteli na oviro.
V srednjetonski uglasitvi ne zvenijo vse lestvice »lepo«, zaradi neenakomerne razporeditve poltonov. Ravno iz tega razloga se literatura zgodnjega baroka za instrumetne s tipkami (orgle, čembalo) giblje v več ali manj istih tonalitetah[1], čeprav naletimo seveda tudi na izjeme. Nobena od  obravnavanih uglasitev ni idealna v pogledu možnosti čim bolj enakovredne uporabe intervalov. Zato so mnogi renesančni in baročni teoretiki poskušali postaviti svoj sistem, ki bi omogočal kar najširše možnosti uporabe, kot npr. Vallotti, Werkmeister, Barnes,…

Poznavanje o historičnih uglasitvah je pomembno za vse glasbenike, saj nam pomaga pri interpretacijah, da se čim bolj približamo avtorjevi ideji,  tudi ko na višino tona ne moremo vplivati. Vsaka tonaliteta ima v določeni uglasitvi svoj značaj in posebnost, ki se v »današnji« temperirani [2]uglasitvi izgubijo. Da so udeleženci lahko slišali posebnosti posameznih uglasitev sem na čembalu izvedla skladbe, ki so bile napisane za določen tip uglasitve.

Veseli nas, da je ta tečaj med udeleženci vzbudil veliko zanimanja in s tem tudi strokovnih vprašanj na katera nam je predavatelj odgovarjal. V sproščenem vzdušju pa smo pogovor nadaljevali ob kavi in prigrizku.

 

Za Glasbeno društvo Musica nucis

Eva Dolinšek, mag. art čembalistka


[1] V tem obdobju še ne moremo govoriti o tonalitetah, kot jih razumemo danes. Kompozicije v obdobju renesanse in zgodnjem baroku so bile modalne, to pomeni pisane v enem izmed dvanajstih modusov. Čeprav se od druge polovice 16. stoletja izkazuje tonalne odnose  in jo je kljub temu, da so jo njihovi avtorji razumeli kot modalno, mogoče razlagati kot tonalno, čeprav je njen tonalni prostor razmeroma ozek.

 [2] temperirana lestvica lestvica, pri kateri oktava obsega dvanajst enakih poltonov

Oglejte si tudi