Redko kateri obiskovalec pozna oz. ve za mokrišče planik, ki se nahaja pod Dobenim. Ko se iz Loke namenimo proti Dobenu, se pred začetkom vzpona odcepi levo kolovoz, ki vodi v slikovito dolino, kjer rastejo različne in redke rastline, med njimi je tudi zelo redka in zaščitena roža iz rodu orhidej, Loeselova grezovka, ki uspeva le v posebnih rastiščnih razmerah. Po dolini teče slikovit, vijugav potoček, ki izvira na Dobenu, pod Ručigajem, žal ob potočku ni poti, niti steze in je dobršen del skoraj neprehoden (o tem lahko več preberete v novembrskem izvodu Mengšana, v prispevku Andreja Stritarja, Ručigajev studenec). Izvir pod pribl. 25 m visoko prepadno steno domačini imenujejo »PR' MALN'«, in sicer zato, ker je bil konec 19. stoletja tam postavljen preprost mlin, ki je deloval vse do leta 1955. Ručigajev studenec ali izvir, kjer se ustavi marsikateri pohodnik in kolesar, da si poteši žejo, pa se nahaja na ovinku pred vzponom na Spodnje Dobeno.
VODOVOD IN ELEKTRARNA
Ko sva se pred nedavnim pogovarjala s Tonetom, gospodarjem Ručigajeve domačije o »starih časih«, mi je povedal veliko zanimivega o tem obdobju na Dobenu. Že leta 1904 so imeli pri njih lasten vodovod, ki je črpal vodo iz omenjenega izvira, projektiral pa ga je češki študent Zeman, ki je takrat študiral v Ljubljani. Nekaj let pred drugo svetovno vojno pa je v soteski pod domačijo, Tonetov stric Viktor Ručigaj, priznan mizar in ljubiteljski fotograf (slikal je streljanje talcev v Jaršah), postavil tudi elektrarno. Med vojno je bila razstavljena in njeni deli poskriti, da si je ne bi polastil okupator. Ker je stric med vojno preminil, jo je po končani vojni Tonetov oče Stanko ponovno aktiviral, Ručigajeve je oskrbovala z elektriko napetosti 110 V, vse do leta 1962.
RUČIGAJEVI, KMETJE, ČEBELARJI IN GOSTILNIČARJI
Prva Ručigajeva hiša je bila po vsej verjetnosti postavljena že pred 15. stol. saj je bil priimek »Ručigaj z Dobenega« v cerkvenih knjigah zabeležen že leta 1420. Prenovljena in povečana je bila leta 1782, kar priča vrezana letnica na nosilnem tramu v gostilni, ki je začela delovati leta 1937. Življenje v tistih časih je bilo težko, ljudje na Dobenu so se kot v večini odmaknjenih hribovitih naselij preživljali le z lastno pridelavo (tudi lanu in konoplje), višek kmetijskih pridelkov, sadje, med in maslo so Ručigajevi vozili z vozom prodajat v dolino po hišah, tudi v Ljubljano. Pred drugo svetovno vojno je bilo na Dobenu, po Tonetovem pripovedovanju 14 hiš, na Spodnjem le 4; pr' Čičk', nasproti kapelice, v hiši sedaj živijo njihovi potomci, Pr' Bolt', ob cesti, ki vodi v »novo« naselje nad Ručigajem, ni bilo potomcev in se hiša podira, pr' Martinuc, ostanki ruševin na levi pred Ručigajem, lastniki so odšli v Ameriko »za boljšim kruhom«. Le pri Ručigaju (zaradi moškega potomstva) so še vedno Ručigajevi.
Tako se bo lažje spremljalo in nadaljevalo najstarejše rodovniško drevo v Sloveniji. Kar sicer ni dokazano, a tudi ne ovrženo. Rodbinsko drevo družine Ručigaj z Dobenega, ki ga je leta 1983, po večletnem obdobju temeljitih raziskav, izdelal priznani slovenski zgodovinar Tone Ravnikar, vsekakor velja za eno najstarejših v Sloveniji, saj sega v daljnje leto 1586. Še ena pomembna zanimivost Spodnjega Dobena in rodbine Ručigaj, v krstni knjigi mengeške župnije se v letu 1420 kot boter navaja J. Ručigaj, čebelar z Dobenega, kar daje misliti, da se je čebelarstvo na mengeškem območju začelo na Dobenem. Tudi zapisi iz začetka 19. stoletja navajajo, da so se ljubljanski čebelarji hodili učit čebelarstva na Dobeno k Ručigaju. Konec 18. stol. so na domačiji postavili nov, velik čebelnjak, ki pa žal ne stoji več, tradicija pa se je nadaljevala, saj sta tudi Tonetov oče in stric za svoj med dobivala najvišja priznanja.
PRED VOJNO
Še veliko je vedel povedati Tone, o polpreteklih časih, kot to, da je bila pred drugo sv. vojno Dobeno skupaj z Rašico občina in župan je bil en mandat z Rašice, naslednji mandat pa z Dobena in nato obratno. Občina je spadala v kamniški srez, ki je segal vse do Zasavja. Tudi Mengeška fara (izhaja iz prafare) je bila takrat ogromna, saj je obsegala območje od gradu Zaprice pred Kamnikom do Bistrice, Domžal nato ob njej do Male Loke, od tam do vasi Pšata in Sv. Jakob ob Savi, do Črnuč, Gameljn, čez hrib do Rašice, od tod do vasi Suhadole in Moste ter dalje do Križa ter preko Podgorja, spet do Zapric. Pred vojno so Dobeno in Rašico z dolino povezovale gozdne poti, ki so omogočale le prevoz s konjsko ali volovsko vprego, glavno križišče je bilo »pr' bohku« (križ ob cesti približno na pol poti Loka–Dobeno). Širšo, utrjeno cesto od Loke do Ručigaja so zgradili leta 1938 takratni prebivalci Sp. Dobena, naprej proti Zg. Dobenu pa so po drugi sv. vojni zgradili takratni prebivalci Zg. Dobena.
NOVEJŠI ČASI
»Vikendaši«, so začeli prihajati na Dobeno in si postavljati bivališča leta 1964/65 in počasi se je podoba Dobena začela spreminjati, takrat je bila zemlja še poceni: »Oče je prodal 6 parcel za vikende, da smo s tem denarjem naredili fasado,« se spominja Tone. Močno se je spremenilo Dobeno od tistih časov, sedaj je tu že skoraj desetkrat več hiš kot pred vojno in večina nekdanjih »vikendašev« je tu našla svoj novi dom in se za stalno preselila sem gor.
Ručigajev rod pa še vedno domuje in skrbi za svojo domačijo na Spodnjem Dobenu, še vedno se preživljajo pretežno s kmetijstvom in gostilno, ki nadaljuje tradicijo, v njej pa strežejo le domači. Zaradi dela na kmetiji je odprta le za konec tedna, ko gostje lahko naročijo tudi kosilo oz. tople jedi in ni jih malo, ki trdijo, da takšne pečenke in domačih klobas, kot se dobijo pri Ručigaju, ni daleč naokoli, Tone pa poskrbi vedno tudi za prvovrstno domačo kapljico…
Besedilo in foto: Tone Vidrgar
