Veliko ljudi živi v odnosih, kjer njihove globoke potrebe niso prepoznane in upoštevane. Pogosto jih tudi sami ne zaznavajo. Že kot otroci se naučimo prilagajati, ne zato, ker bi to želeli, ampak ker tako ohranimo varnost, bližino in pripadnost. Naučimo se potlačiti čustva, da bi bili sprejeti, pohvaljeni in ljubljeni. Zavarujemo se pred občutkom sramu in zavrnitve, a cena te prilagoditve se pogosto pokaže kasneje.

Potlačena čustva ostanejo v telesu kot napetost, nemir, kronična utrujenost, kronični stres ali otopelost. Telo vedno nosi tisto, česar um ni bil sposoben izraziti. Dolgotrajna notranja napetost vpliva na živčni, hormonski in imunski sistem ter je povezana s številnimi sodobnimi obolenji, kar danes potrjuje mnogo znanstvenih člankov. Pogosto živimo v stanju preživetja, ne da bi se tega sploh zavedali.

Cilj je, da krepimo čustveno zrelost – sposobnost zaznati, občutiti in izraziti čustva. To je ena najmočnejših oblik preventive za zdravje, ki bi jo morali privzgajati že otrokom. Ko začnemo poslušati signale telesa, se postopno vračamo k sebi. Več ko se lahko naučimo o samem sebi, manj smo nagnjeni k temu, da bomo postali pasivne žrtve. Sprememba se ne zgodi v popravljanju sebe, temveč v ponovnem stiku s tem, za kar nekoč ni bilo prostora.

Besedilo: Samo Rep, bioterapevt, v sodelovanju z AIA – Mladinskim centrom Mengeš