Po slovesu pri sestrah usmiljenkah v Mengšu me je sin Matic skupaj z Milostnim kipom v ponedeljek, 17. oktobra okrog 3. ure zjutraj peljal v Lukovico, kjer sem z Marijo Romarico vstopil na organizirani avtobus, Matic pa se je odpeljal domov. Avtobus je preko Ljubljane nadaljeval pot proti zagrebškemu letališču. Tam smo se združili z manjšo skupinico iz Maribora, tako nas je bilo vseh romarjev okrog 45. Poleg nadškofa Cvikla je z nami romalo še deset duhovnikov.

Na romanju sem bil zadolžen za prenos Milostnega kipa, shranjenega v kovčku. Marija in kovček skupaj tehtata 35 kg, tako da mi ju je pomagal nositi soromar Smiljan Purger. Uradnica za izdajo vozovnic na letališču Pleso ni mogla verjeti, da je v kovčku resnično Fatimska Marija Romarica. Marija namreč ni potovala v prtljažnem prostoru, temveč kot potnik s svojim sedežem. Ko sem hotel odpreti kovček, je rekla, naj ga ne odpiram. Mislila je, da se šalim in da imam v kovčku violončelo. Ko pa sva s Smiljanom odhajala od pulta, je rekla, da bi Marijo resnično rada videla. Odprl sem kovček in uradnica je vzkliknila: »Zaista si ti, Majko moja!« zlezla izza pulta k nama in se dotaknila Marije rekoč: »Majko Božja, Majko moja!« Privzdignili so se tudi drugi uradniki, k Mariji pa niso šli.

Petnajst minut pred najavo leta sem v čakalnici na let odprl kovček in zapeli smo pesem Trinajstega maja. Nekateri potniki so pričeli vstajati in gledati, kaj se dogaja, potem so prišli bliže in pričeli slikati Marijo in nas. To je vzpodbudilo še druge, tako da je Marijo pogledala in slikala večina čakajočih. Po pesmi sem zaprl kovček in čez nekaj trenutkov smo se vkrcali na letalo. Marija je sedela poleg okna, jaz pa poleg nje.

V Fatimi smo se nastanili v romarskem domu Casa Nosa Senhora das Dores poleg fatimska svetišča v Cova da Iria. Po kosilu je nadškof Cvikl daroval sveto mašo v župnijski cerkvi v Fatimi (Marija se je prikazala v dolinici Cova da Iria, ki je približno dva kilometra oddaljena od Fatime). Sledila je molitev križevega pota po t. i. Madžarskem križevem potu, ki se nahaja na poti od rojstne vasice fatimskih vidcev proti dolinici Cova da Iria oz. mestu prikazanja. Že ob začetku molitve je pričelo rositi, kasneje pa celo rahlo deževati. Kljub temu smo nadaljevali pot do Kalvarije, kakšen celo bos. Pot smo nadaljevali skozi Aljustrel, rojstno vasico fatimskih vidcev. Ogledali smo si Lucijino rojstno hišo ter se vrnili v dom. Zvečer smo Milostni kip namestili v domsko kapelico, nekateri pa so se udeležili procesije z lučkami. Po dolgem dnevu, ki je zaradi bogatih doživetij hitro minil, smo šli k počitku skoraj naslednji dan.

Budilka nas je zbudila že ob 5.45. Pol ure kasneje smo se zbrali pred domom in odšli k sveti maši, ki jo je nadškof Cvikl tokrat daroval v fatimski baziliki. V baziliki smo se malo dlje zadržali tudi pri grobnicah fatimskih pastirčkov Jacinti, Luciji in Frančišku. Vrnili smo se na zajtrk, po njem pa nas je vodička agencije Aritours Marija Osredkar vodila po trgu svetišča in nam govorila o njegovih znamenitostih. Seveda nas je peljala tudi v novo cerkev Svete Trojice in prebrala razlago Rupnikovega mozaika. Nekako od 10.30 dalje smo imeli prosto.

Z Brankom Potočnikom, župnikom iz Reteč, sva se podala na spokorniško pot po kolenih od vrha dolinice Cova da Iria do kapelice prikazanja, nadaljevala okrog nje in zaključila v kapelici pred Marijinim kipom. To spokorniško pot po kolenih sem šel tokrat tretjič. Prvič pred enajstimi leti skupaj z ženo Marto, lani pa sam. Obakrat sem šel po golih kolenih, tokrat pa sem s seboj vzel zaščito. Nogavicam sem odrezal prstni del in si jih nameraval natakniti na kolena. Vsakokrat sem si namreč odrgnil kožo na kolenih do krvi. Na tej na videz gladki marmornati potki je polno drobnih kamenčkov, ki se zajedo v kožo. Počasi zdrgnejo povrhnjico in pričnejo prodirati v usnjatico. Poleg tega se pri pritisku kolena ob tla koža rahlo naguba in počasi poči in pretrga. Tako sva z Marto imela še mesec kasneje na kolenih hraste. Pred letom dni je bilo tako hudo, da sem dvakrat mislil celo predčasno končati. Zakaj bi si zaščitil kolena, sem povedal patru Milanu Kosu. Njemu se je zdelo, da je edino pravo spokorniško romanje po tej marmornati potki po golih kolenih, saj so jo tako opravile in to devet dni zapored vidkinja Lucija in njene sestre za ozdravljenje svoje mame. Vendar je bil takrat to pašnik. V trenutku sem se premislil in patru rekel, da bom šel torej tudi tokrat brez zaščite. Menil je, da mi zaradi njegove besede pač ni potrebno spremeniti mišljenja, a sem se že trdno odločil. Z Brankom sva vzela v roke rožni venec, se spustila na kolena in pričela. Jaz sem s seboj nesel napisane prošnje in zahvale vernikov, oddane Mariji med njenim obiskom v Mengšu, Mariji Bistrici in Zagrebu. Bilo jih je za štiri velike debele kuverte. Do Marije v kapelici prikazanja sva zmolila vse štiri dele rožnega venca in prispela opoldne za molitev Angelovega čaščenja. Že spotoma sem v molitvi izročal vse namene v kuvertah Mariji, tam pa sem jih položil pred Marijo na kamnito ograjo in ji jih ponovno izročil ter pustil tam približno pet minut. Ko sem listke vzel nazaj, sva vstala in se odpravila k ognju poleg kapelice prikazanja. Tam sem skozi režo počasi ob molitvi spustil kuverto za kuverto v ogenj, kot sem obljubil že v Mengšu. Branko je povedal, da ima še vedno vse napisane prošnje in zahvale doma v župnišču in da mu ni prišlo na misel, da bi jih vzel s seboj. Odgovoril sem mu, naj jih da v Velikonočni ogenj. Pater Tomaž Podobnik mi je kasneje dejal, da je to še popolnejše, saj je to vstajenski ogenj.

Po kosilu smo imeli prosto popoldne. Večino časa sem bil v domski kapelici ob Marijinem milostnem kipu. Po večerji smo se pričeli pripravljati na slovo in vrnitev Milostnega kipa fatimskemu svetišču. Malo smo zmolili, ji zapeli in se je še zadnjič dotaknili. Nadškof Cvikl je Mariji snel krono, jo spoštljivo poljubil in dal v kovček, prav tako rožni venec. Dvignil je Milostni kip in ga položil v kovček, jaz sem ga pa zaprl. Dva vernika sta nesla kovček z Milostnim kipom, dva pa sliko Lojzeta Grozdeta z njegovo relikvijo. V procesiji smo šli od doma do zakristije kapele prikazanja, kjer so si duhovniki nadeli mašna oblačila. Verniki smo naredili špalir od zakristije do kapelice. V kapelo so Marijo v kovčku in Grozdetovo sliko nesli duhovniki. Ob predaji je nadškof Cvikl poudaril, da je Grozde prvi fatimski mučenec, saj je bil mučen in ubit prav zaradi širjenja prvosobotne pobožnostina fatimski način. Rektor svetišča se je zahvalil za sliko in dodal, da jo bodo namestili na častno mesto.

Sliko blaženega Lojzeta Grozdeta, ki je bila podarjena fatimskemu svetišču, je narisal akademski slikar Tomaž Perko, pozlačen ročno rezljan okvir pa izdelal restavrator Miha Legan. V spodnjem delu okvira slike je v relikvarij vdelan košček njegove kosti. Slika je bila objavljena na 33. strani Družine številka 44 – 45 (vsi sveti 2016).

V kapeli prikazanja smo počakali do molitve rožnega venca. Polovica ene desetke se je molila v slovenščini. Udeležili smo se tudi procesije z lučkami, tokrat s praporom Združenja posvečenih Jezusovemu in Marijinemu Srcu. V dom smo se vrnili okrog enajstih zvečer.

Tisto jutro, v sredo 19. oktobra, nas je budilka zbudila že ob 5.15, saj smo imeli ob 6. uri že sveto mašo v kapeli prikazanja. Tudi to je daroval nadškof Cvikl. Po sveti maši smo pojedli zajtrk, pripravili kovčke in se pričeli po isti poti vračati. Bil sem kar malo otožen. Že lani sem menil, da sem zadnjič v Fatimi, tokrat pa sem se spraševal, ali me bo Marija še kdaj poklicala tja.

V branje priporočam zapisa Jožeta Potrpina s pridigo nadškofa Cvikla ob slovesu Milostnega kipa fatimske Marije Romarice in upokojenega nadškofa Marjana Turnška v 43. številki Družine (23. oktober 2016).

Besedilo in foto: Gregor Rakef