Ko je kombi, ki ga je v Mengšu za čas Marijinega potovanja po Sloveniji z Marijino podobo izvrstno opremil Miha Štepec, prispel na domsko parkirišče, se je marsikateri sestri in navzočim vernikom od veselja in ganotja v očeh utrnila solza sreče. Pred vhodom v Dom sv. Katarine smo naši nebeški Kraljici zapeli nekaj pesmi, toda prav s posebnim doživetjem smo ob igranju godbe zapeli fatimsko pesem. Sledil je pozdrav in posvetitev Mariji ter sprevod v kapelo s prižganimi svečkami. Vsi pogledi so bili uprti v kip Fatimske Marije, veselje in navdušenje je prekipevalo iz vsakega srca.
Zatem je bila molitev tako imenovane večne devetdnevnice v čast Brezmadežni. Nato je sledila molitvena ura; rožni venec, spremljan s svetopisemskim besedilom, molitvami v čast Devici Mariji in Marijinimi pesmimi.
Vsak od navzočih je imel priložnost približati se kipu, se ga dotakniti, tiho izreči svoje zahvale in prošnje. Vsi smo bili ganjeni, ko so sestre in drugi uslužbenci vodili h kipu bolnike in ostarele in jim pomagali, da so se ga iz invalidskih vozičkov dotaknili. Pretresljiv je bil prizor, ko je mati pripeljala svojega nepokretnega sina, ki je hrom zaradi posledic nesreče in je že nekaj let v Domu sv. Katarine. Žalostni materi sina invalida so pred Marijo tekle solze bolečine. Z drhtečo roko je prijela sinovo dlan, da bi mu pomagala dotakniti se Marijinega kipa. Ta preizkušena duša je pri Božji Materi našla razumevajočo tolažbo, ker je tudi Marija občutila bolečino, ko je gledala svojega mučenega in na križ pribitega Sina.
Priče smo, da marsikateri stanovalec Doma, čeprav je težak bolnik, ni hotel zapustiti kapele, ampak je v molitvi ob Mariji vztrajal do konca njenega obiska. Ganljivo je bilo gledati, s kakšno vero in zaupanjem se ljudje bližajo Mariji. S kakšno zavzetostjo starši učijo male otroke ljubezni do Božje Matere. Priče smo bili čudovitega dogodka. Očka je držal sinčka v naročju in ga nagovarjal, naj poboža Marijo. Otroka je bilo strah, da bi se dotaknil kipa, zato ni hotel stegniti roke. Ko je očka to videl, je najprej sam začel božati kip Fatimske Marije z veliko ljubeznijo in nežnostjo. Ob takem zgledu je otrok z obema rokama prijel kip Matere Božje in se ga trdno oklenil. Da, tak prizor privabi solze v oči, prinese v srce mir in tolažbo, da je v preprostih ljudeh vera močna in navzoča.
Globoko se nas je dotaknil tudi dogodek z našim stanovalcem Doma, ki je zaradi starosti nepokreten, naglušen in slep. Ko ga je sestra pripeljala v kapelo in mu vzela roko, da bi se dotaknil Marijinega kipa, je vprašal, kaj je to, česar se dotika. Sestra mu je povedala, da je kip Fatimske Marije. Gospod je zavpil na ves glas: »Ljubim jo, daj, da se je še enkrat dotaknem, ljubim jo!« Seveda je ta prizor povzročil smeh in obenem občudovanje.
Po molitvi je sledila sv. maša, ki jo je daroval provincialni ravnatelj sester usmiljenk, Pavle Novak CM. Ob njem je somaševal dolgoletni bolniški duhovnik Miro Šlibar, ki je bil z nami od prihoda Marije z Brezij vse do slovesa od nje. Dragocena je bila navzočnost njega kot duhovnika in njegov prispevek pri poteku molitve. Pri pridigi je naš ravnatelj govoril o Marijinem sporočilu v Fatimi in nas povabil, naj tudi sami živimo trojno duhovno vajo: molitev, post in pokoro, ki jo je Marija priporočila pastirčkom. Po sv. maši so sledile pete litanije v čast Devici Mariji in zatem smo se poslovili od nje. Vsi navzoči smo naredili špalir in s prižganimi svečkami hvaležno mahali Mariji v pozdrav.
Narodne noše so pospremile Marijo do župnijske cerkve, kjer je bil ob 16. uri sprejem. Pri sv. maši ob 19. uri, ki jo je vodil pomožni škof msgr. Franci Šuštar, se je vsa župnija posvetila Marijinemu Brezmadežnemu srcu. Nato so verniki po skupinah vso noč bedeli in molili po najrazličnejših namenih. Tudi sestre smo se pridružile tej molitvi. V župnijski cerkvi je kip Fatimske Romarice ostal do 14. maja. Ob 15. uri tega dne je bila sv. maša, ki so jo darovali naš župnik in še dva duhovnika. V Mengeš, k fatimski Mariji, so priromali tudi verniki iz jarške župnije, da bi se srečali z nebeško Materjo in da bi jo počastili ter pred njo izlili svoje srce. Po sv. maši smo se od kipa poslovili z molitvijo in pesmijo. Spet je bila navzoča vsa župnija in vse skupine, ki so vključene v versko življenje: slavna mengeška godba, župnijski zbori, narodne noše, pritrkovalci, mladi in otroci, družine, starejši ... Spet so zalesketale solze na obrazih in je zatrepetalo verno srce, ko je bil kip položen v kombi in se je odpeljal v župnijo Komenda.
V duši se je porajala zahvala za Materino navzočnost, za uslišane molitve, za njeno izkazano ljubezen in usmiljenje, za priprošnjo, s katero nas zagovarja pri svojem Sinu Jezusu Kristusu. In na koncu je privrela iz vernega srca še ena zahvala: »Hvala ti, Fatimska Gospa, da si ti priromala k nam, saj mnogi od nas ne bi mogli poromati k tebi v Fatimo.«
Našo Družbo hčera krščanske ljubezni je ustanoviteljica sv. Ludovika de Marillac že od samih začetkov posvetila Božji Materi Mariji. Izročitev Družbe Njej je nebeška Mati sprejela resno; in da nas ima za svoje, nam potrjuje na različne načine. Taki znamenji sta zagotovo tudi njena dva obiska naše skupnosti v podobi fatimskega kipa. Prvi obisk bi si pred tem še upala pričakovati, drugega pa nikakor. Nismo slutile, da bomo imele milost, da pride fatimska Marija Romarica k nam še tik pred vrnitvijo v Fatimo.
Ko je bilo 13. oktobra na Ptujski gori uradno vseslovensko slovo od fatimske Marije Romarice, je kip sprejelo hrvaško narodno svetišče v Mariji Bistrici. Po tamkajšnjem slovesu je ostala še ena noč do odhoda kipa na Portugalsko z letališča Pleso v Zagrebu. Po Božji previdnosti je bil v Sloveniji za prevzem in oddajo kipa zadolžen Mengšan, Janez Slokan. Z župnikom sta se dogovorila, da kip zadnjo noč ne bo nekje sameval in zaprt čakal na vrnitev, tako smo jo dobile me. Kako nepopisno veselje nas je navdalo. Ko smo ponovno sprejele milostni kip Matere, ki je »okno upanja«, so se nam pri molitvi pridružile tudi sestre iz provincialne hiše v Šentjakobu in sestre iz Ljubljane. Posebno smo bile vesele naših sester misijonark: s. Anke Burger in s. Vesne Hiti iz Ruande, ki sta ves čas ob podobi fatimske Device Marije z nami slavili Boga. Bilo je dovolj časa za zahvale nebeški Materi za vse uslišane molitve in prošnje, za katere je bila posrednica pri svojem Sinu Jezusu Kristusu. V tišini srca in v glasni molitvi smo ji izrekale svoje prošnje za tolike potrebe vesoljne Cerkve, naše Družbe in vsega sveta. V premišljevanju smo jo občudovale v krepostih in se ob njej navdihovale za zvesto izpolnjevanje Božjih načrtov.
V molitvi se nam je pridružila tudi družina Slokan, ki je Marijin kip ta večer pripeljala s tridnevne poti na Hrvaškem. Župnik Janez Avsenik je ob dveh zjutraj daroval sv. mašo, s katero smo se od kipa poslovili. V srcu vseh je prekipevalo veselje in skupaj z Marijo je v nas odmevala hvalnica »Moja duša poveličuje Gospoda«, ker se je ozrl na našo nizkost. V noči zvezdnatega neba se je kombi z Marijinim kipom odpeljal od nas. Res je, da se je kip, fatimske Romarice vrnil na Portugalsko, toda Mati Božja ostaja z nami in nas nikoli ne zapusti.
Besedilo in foto: s. Ljubica Jozić, HKL
