Sedaj ko je (upajmo) najhujše za nami in se ozremo okrog sebe ter primerjamo različne, objavljene uradne številke, s katerimi so nas zasipali dan za dnem (skoraj iz ure v uro), o številu obolelih, umrlih, hospitaliziranih, in jih primerjamo s podatki istega obdobja v preteklih letih … pa o težavah in cenah v zvezi nabave (pre)potrebne zaščitne opreme in dramatično-komičnih razlagah in primerjavah s tujino … Človek nehote dobi občutek, da so bile razmere kot naročena za (samo)promocijo nove vlade in priložnost dobrega zaslužka nekaterih, ki so ji blizu. Sedaj, ko se razmere počasi normalizirajo in se življenje vrača v normalne tirnice ter upamo, da je temu konec, pa nas že strašijo, da je pričakovati drugi val korone (kdaj pa je bil prvi?). Ne želim podcenjevati resnosti razmer zaradi prisotnosti koronavirusa, COVID-19 ali SARS-CoV-2, kakorkoli se že imenuje ta epidemija in sočustvujem z vsemi prizadetimi zaradi te (in drugih) bolezni, menim le, da je (bilo) v poročanju preveč dramatiziranja in odvračanja pozornosti v drugo smer. Po mojem mnenju bo drugi val ekonomsko socialni virus, ki nas zna veliko bolj prizadeti od prvega, tudi vse prejete kredite za blažitev težav bo nekoč treba vrniti.

Tudi na Dobenu nismo bili izvzeti iz tega dogajanja in smo budno spremljali poročila in nasvete uradnih organov, kako se obnašati in zaščititi, upoštevali smo samo izolacijo in bili odgovorni do soljudi. Zelo resno smo upoštevali prva opozorila in se v loku izogibali sokrajanom in (v začetku) redkim obiskovalcem, le pomahali smo si v pozdrav. Hitro smo se organizirali in vzpostavili stike s starejšimi oz. tistimi, ki živijo sami in so njihovi sorodniki predaleč ter jim ponudili pomoč, tudi pri oskrbi z živili in zdravili. Čeprav se nismo družili, smo bili v rednem stiku in spremljali pomoči potrebne sokrajane. Pohvale vredna je tudi tozadevna aktivnost, ki je bila organizirana na občini, kakor tudi brezplačna dostava zaščitnih mask, ki so jih izdelali mengeški prostovoljci, hvala vam.

Verjetno se je obdobje omejitev najbolj poznala gostilnam na Dobenu, zato so kmalu vzpostavile široko organizirano informiranje o ponudbi in možnosti dostave hrane na domove, kar se je dobro izkazalo. Nemalo krajanov in tudi širše se je odločilo za to možnost oskrbe, nekateri morda za okusnega piščanca, obaro ali vampe od »Blaža«, spet drugi za sočno pico ali kaj »morskega« iz »hrama«. Tudi turistično društvo zaradi korone ni (bilo) aktivno na uveljavljen način, vključilo pa se je v oskrbo sovaščanov.

Bolj ko so se rahljale vladne omejitve, bliže smo si prihajali Dobenci, aktivni so postali naši komolci in počasi so tudi sosedska druženja postala bolj pogosta in se nismo pogovarjali le čez ograjo. Precej vaščanov je spoznalo nove poti in steze po gozdovih širše okolice Dobena, ko pa so se sprostile občinske meje, so se naši pohodi podaljšali tudi do Črnuč, Sela in Trzina. Ljubitelji gora smo težko čakali, da nadgradimo pohode po »naših« hribih s pohodi v visokogorje, saj je maja in junija v gorah največ raznovrstnega cvetja in od tam se vidi dlje.

Čeprav smo bili v teh dveh mesecih za marsikaj prikrajšani, menim, da je veliko ljudi spoznalo, da lahko živimo bolj varčno s precej manj sredstvi, da naše potrebe niso tako velike, kot nam hočejo prikazati reklame oglaševalcev, ki nas spreminjajo v nenasitno potrošniško čredo, da lahko najdemo srečne trenutke v majhnih stvareh, da sreča ni pogojena s kopičenjem materialnih dobrin in v nenehnem tekmovanju imeti več in boljše od sosedov. Morda smo spoznali, da je sreča nekaj drugega, nekaj več, da so zdravje in dobri medsebojni odnosi v družini in s sosedi tisto, kar šteje. Upajmo, da to spoznanje ostane v nas tudi, ko nevarnosti korone ne bo več.

No sedaj se na Dobenu že rokujemo, tudi objemi so že prisotni, popijemo kavo ali kozarček s sosedom in veseli smo, da se nam ni treba več izogibati. Tudi obiskovalci se v velikem številu vračajo, celo različni odpadki se spet kopičijo pri studencu, za kar zvesto skrbijo nekateri dolinci, brez strahu, da jih ujame tam nameščena kamera. Videti je, da se življenje vrača v »normalne tirnice«, tudi Primož pri Blažu in Robi v hramu imata precej bolj vedra izraza na obrazu. 

Besedilo in foto: T. Vidrgar