Tekom potovanja smo obiskali številna romunska mesta, prečkali Karpate in doživeli pestro paleto vremenskih razmer. Kajpak smo se na pot podali z velikanskim turističnim avtobusom, ki nas je od Ljubljane preko Madžarske ponoči pripeljal do romunske meje, kjer se je začelo naše raziskovanje te pogosto manj poznane dežele.

Mejo smo prečkali navsezgodaj zjutraj in kaj kmalu smo lahko, še z zalepljenimi očmi, opazovali raznolike hišice po vaseh, skozi  katere smo se neumorno približevali mestu Oradea. Ob vijugastih cestah ter na dvoriščih, tako manjših kot tudi tistih večjih hiš z bujno okrašeno pločevinasto streho, ni bilo videti veliko ljudi. Smo pa zato na vsakem koraku videli kokoši in ogromno število potepuških psov ter ovac. Zaradi natrpanega programa smo Oradeo zgolj prevozili in pot nadaljevali proti Cluj Napoci. Mesto je bilo v preteklosti uradna prestolnica Velike kneževine Transilvanije. Obiskali smo glavni trg, na katerem se nahajata stolnica sv. Mihaela in kolosalni spomenik Matije Korvina, kralj romunskega, ogrskega in češkega ozemlja ter avstrijski vojvoda v 15. stoletju se je rodil prav v tem mestu in seveda smo si, vsaj na zunaj, ogledali tudi njegovo rojstno hišo. V teh deželah je Matija Korvin resda bolje poznan kot izobražen vladar in nadarjen vojskovodja, pri nas pa ga najpogosteje omenjamo kot osrednjega junaka ljudske pripovedke o kralju Matjažu. 

Po kratkem informativnem ogledu mesta se je naša pot nadaljevala do kraja Targu-Mures. Zapeljali smo se mimo Palače kulture in pravoslavne cerkve. Več kot osemdeset procentov prebivalstva pripada romunski pravoslavni cerkvi. Potemtakem smo tudi v času potovanja obiskali številne cerkve, katerih arhitektura in okrasje sta nas naravnost navdušila. Poleg sakralne nam je dih vzela tudi profana, natančneje utrdbena arhitektura. Med potovanjem  smo namreč obiskali številne gradove, kot so grad Drakule v mestu Bran in grad Korvin ter utrdb in  starih, obrambnih predelov mest. Pričeli smo kar pri zadnjemu mestu prvega dne, imenovanem Sighisoara, kjer se je rodil Vlad Tepeš, transilvanski grof Drakula. Svoj naziv naj bi dobil zaradi svoje krutosti in želje po krvi. V duhu mnogih legend in pripovedi je kasneje grozljivo legendo o njegovih vampirskih nagnjenih spisal Bram Stoker. Znotraj zmajevega viteškega redu, v katerega je bil sprejet Vladov oče, je priimek Drakul preprosta izpeljanka iz besede zmaj. Citadela, kjer se nahaja tudi Vladova rojstna hiša, naj bi bila edina še naseljena citadela v Evropi. Na njej se nahaja kompleksen urni stolp, ostanki obzidja in cerkev. V tem, za nekatere najbolj romantičnem mestu v Romuniji, smo tudi prenočili in se naslednje jutro odpravili proti mestu Brasov.

Mesto Brasov imenujejo tudi ''Vrata Transilvanije'', poznano pa je tudi po veliki črni cerkvi, ki je zaradi požara v preteklosti še danes odeta v temne saje. Prav enako razburljiv je bil obisk gradu Drakule v naslednjem  mestu Bran. Sprehodili smo se skozi temačne, ozke hodnike, drgetali od mraza in ves čas zaznavali vonj starega ohranjenega pohištva. Čeprav smo prehodili veliko število stopnic in bili na koncu dneva zelo utrujeni, smo si v tradicionalni romunski restavraciji s folkloro kaj kmalu povrnili moči. Omenjeno gostišče se je nahajalo na naši poti preko Karpatov in do tja je naš avtobus nemalokrat zametel sneg. Glede  na zmerne temperature v nižinah in sprejemljivemu, neprestanemu rosenju, sta nas snežni metež in bela pokrajina čisto presenetila. Na drugi strani gorovja, ki Romunijo v grobem razpolavlja, smo se naslednji dan končno približali prestolnici. Poleg vrveža, gostega prometa, mogočne arhitekture in kopice lokalov, restavracij in butikov je naš obisk Bukarešte najbolj zaznamoval obisk Palače ljudstva. Ta zaznamuje osrednjo podobo mesta, skupaj s svojimi bulvarji, fontanami in cvetličnimi nasadi. Danes se v njej nahajata oba domova parlamenta ter druge državne in mednarodne ustanove. V času komunistične Romunije jo je dal zgraditi Nicolae Andruţă Ceauşescu, romunski diktator med leti 1965 in 1989, ki je svojo stvaritev poimenoval Hiša republike. Največja civilna administrativna zgradba v Evropi in četrta največja zgradba na svetu ima dvanajst etaž, 1.100 sob in velja za najtežjo ter najdražjo arhitekturo. V slogu neoklasicizma so jo pričeli graditi v letu 1984, končali pa so jo leta 1997, po naročnikovi smrti. Cene vzdrževanja so vrtoglave, zato veliko dvoran oddajajo v najem. Letno pa zgradbo obišče več milijonov turistov. Za obnove, ogrevanje in splošno funkcioniranje objekta se vseeno porabi ogromno davkoplačevalskega denarja, zato objekt večini romunskega prebivalstva ni najbolj pri srcu. Prav tako so za samo gradnjo palače in njenih bulvarjev porušili ogromno hiš, preselili veliko cerkva in v času gradnje surovo zategovali pas že tako revnemu prebivalstvu. Obisk zgodovinsko zaznamovanega arhitekturnega monstruma tako nedvomno šokira in navduši ter pusti grenak priokus v ustih.

Preostale dni smo si ogledali še mesta Sibiu, Alba Iulia, Hunedoara in Timișoara. Slednje velja za tretje največje mesto v Romuniji in je znano tudi kot Primul Oras Liber (prvo prosto mesto). Prav tu se je namreč začel uspešen protest, ki je kasneje prerasel v vsesplošno vstajo in padec Ceauşescujevega režima leta 1989. Mesto je polno javnih trgov, razkošnih parkov in vrtov, uličnih umetnikov, manjših lokalov in cerkvic. Na poti domov smo se ustavili tudi v Novem Sadu in si tam ogledali Petrovaradinsko trdnjavo, impozantno utrdbo nad mestom ob Donavi.

V slehernem mestu so bili lokalni prebivalci do nas prijazni in tiho govoreči. Najbolj me je fasciniral njihov edinstven jezik in neprecenljiv smisel za humor. Čeprav njihov jezik izvira iz latinščine in se ga pri prebiranju še kakor toliko razume, mi iz slišanega ni uspelo razbrati nobene besede. V severnem, transilvanskem predelu so napisi trojezični, v romunščini, madžarščini in tudi nemščini. V celotni deželi vlada očitna etnična raznolikost, kar se odraža tudi v mnogih sprejetih jezikih manjšin. Razen številnih zapuščenih psov in njihove pretežno mesne kulinarike me je Romunija navdušila. Ponuja številna bogata mesta, lepa smučišča, veliko narave, morje in bogato kulturo ter zgodovino. Za tiste v dvomih naj poudarim, da je treba vsako deželo in njihove ljudi obiskati osebno in se na lastni koži prepričati o majhnih ali velikih radostih tujega in neodkritega –  četudi je to država, o kateri imamo predsodek ali dva preveč.

Besedilo in foto: Maša Žekš