Nesreča (narodne) zgodovine je ta, da je spomin nanjo selektiven in jo nemalokrat krojimo po svojih lastnih željah, tako da na koncu od nje ostanejo le stereotipi, miti, predsodki oz. zgodovinski konstrukti. S tem imamo v mislih napačne predstave, ki jih imamo Slovenci o svoji lastni zgodovini. 

Slovenci kot majhen narod vežemo svoje mite predvsem na starejšo zgodovino in malo manj na pozno srednjeveško in sodobno. Tako sta med drugim v zavesti ljudi prisotni dve nasprotujoči si ideji, bodisi o avtohtonem slovenskem narodu, bodisi o preselitvi že kar Slovencev v začetku 6. stoletja. Obe ideji sta mitski predstavi in z realnostjo nimata nobene osnove, saj so narodi nastajali konec 18. in v začetku 19. stoletja in so tako produkt razsvetljenstva in romantike. Videti Slovence že kar v pozni antiki je tako kolektivna fatamorgana, je nekaj, kar vsi vidimo, v resnici pa sploh ni obstajalo. Zaradi prepišnega prostora so slovenski prostor poseljevala (ali pa šla skoz) različna ljudstva: Kelti, Veneti, Japodi, Rimljani, Langobardi, Goti, Huni itd. Preselitev Slovanov v vzhodne Alpe konec 5. in v začetku 6. stoletja pa je temu prostoru dala tisto jezikoslovno identiteto, ki ga ima naš prostor še danes – a kot rečeno, na ta prostor so se naselili Slovani in ne Slovenci (!), o čemer pričajo tudi mnogi avtorji (Jordanes – Getika, Diakon – Zgodovina Langobardov, Porfirogenet – De administrando Imperio itd.), ki govorijo izključno o Slovanih. V resnici lahko o Slovencih začnemo (sprva kot jezikovni skupnosti in šele kasneje kot o narodu) govoriti šele konec 16. stoletja, ko je tudi pri reformatorju Primožu Trubarju izpričan pojem ''Slovenci''.

Na podoben način imamo  napačno percepcijo o Karantaniji, ki je razumljena že kar kot prva slovenska država. A Karantanija je bila država Karantancev, ki so bili slovansko ljudstvo, ne pa že kar Slovenci. Njihova etnična identiteta je bila karantanska in ne slovenska. V vseh virih so izpričani kot Karantanci, in če jim rečemo, da so bili Slovenci, jim delamo krivico, saj jim vsiljujemo naše sodobne predstave, ki bi jih radi videli v daljnji preteklosti. Tako so tudi (zaradi Karantanije) v slovenski percepciji knežji kamen, vojvodski prestol in cerkev Gospe Svete na Koroškem razumljene kot slovenski narodni simboli, ustoličevanje vojvod pa kar nekakšen slovenski obred. Takšne ideje so prišle na plan v času 19. stoletja, ko se je slovenski narod kot vsi drugi začel formitati, narodni prebuditelji pa so potrebovali neko identifikacijsko sidro oz. ''narodni temelj'', na katerem so lahko (z)gradili slovensko identiteto. Slovenci so potrebovali mogočno zgodovino, ker bi jim to kot narodu dalo večjo veljavo in so  jo tako (preko Linharta) iznašli.

Za starejšo zgodovino sta pomembna še dva mita/stereotipa: o Slovencih kot izključno kmečkem in hlapčevskem narodu in o tem, da je bilo vse plemstvo na slovenskem tuje ali kar nemško. Obe predstavi sta plod 19. stoletja, ko se je začela tudi percepcija, da so Nemci skozi  vso zgodovino izkoriščali in zatirali Slovence, zaradi česar so postali naši ''dedni in večni sovražniki''.

V času narodnega prebujenja pa je na plan prišel zgodovinski mit, da so Slovenci že od nekdaj želeli svojo državo, v resnici pa je do te ideje prišlo šele v osemdesetih letih 20. stoletja, ko Jugoslavija Slovencem ni več ponujala nekega varnega okvira, pred tem pa so Slovenci želeli le večjo avtonomijo znotraj drugih državnih okvirov (Avstro-Ogrske ali Jugoslavije). 

Od sodobnih mitov pa so v ospredju tisti, ki govorijo o Kraljevini Jugoslaviji, Avstro-Ogrski in SFRJ kot ječah narodov ter  o tem, da je pravi Slovenec le katoličan, kjer ima veliko vlogo Marija in je razumljeno, da smo ''Marijin narod''. Prav to pa za sebe pravijo tudi Poljaki, Slovaki idr.

Besedilo in foto: Matic Bratovž