Človeka ne prepoznaš po tem, kaj drugi govorijo o njem, ampak po tem, kaj sam govori o drugih. Prisluhnite ljudem, kaj govorijo in opazujte, kako se obnašajo ter kakšnim vrednotam sledijo in jasno boste vedeli, komu lahko zaupate in komu ne. Ni smiselno zaupati tudi ljudem, ki so tako ali drugače odvisni od česarkoli; bodisi od denarja, od razvad ali pa od potrditve drugih. Sam sem zelo previden pri ljudeh, ki se ne zavedajo zakona akcije in reakcije, saj je takšnim veliko težje zaupati kot nekomu, ki se zaveda, da kar seješ, tudi požanješ. Človeka dobro spoznaš tudi po tem, kako ravna s tistimi, ki mu navidezno ne morejo ničesar dati.

Hemingway je rekel, da je »najboljši način, da ugotoviš, ali nekomu lahko zaupaš, preprosto ta, da mu/ji zaupaš. Vseeno pa je treba vedno ravnati primerno glede na vsako situacijo.

Kako pa povrniti izgubljeno zaupanje? Težko. Zelo težko, zato je treba delati na tem, da zaupanja, potem ko ga pridobimo, ne zlorabimo.

Zgodba: Zgrabi krožnik in ga vrzi na tla. Velja, urejeno. Se je razbil? Ja. Povej mu, da ti je žal. Žal mi je. Ali je spet takšen, kot je bil? Ne. Razumeš? Bodi dober!

Komu pa lahko zaupamo? Sam imam najbolj intimne in zaupne odnose z ljudmi, ki so globoko predani višjim ciljem in modrosti. Prav tako lahko v celoti zaupamo življenju, naravi ali bogu, saj vedno delujejo tako, da sami postanemo bolj zavestni sebe in drugih. Najlepše pri vsem tem pa je praktična izkušnja, da bolj kot se damo na razpolago življenju in tem bolj kot ga spoznamo ter mu zaupamo, bolj nas vodi tako, kot je za nas najbolje.

Ne želim, da karkoli verjamete, prosim vas le, da poskusite!

Besedilo: Andrej Pešec
Foto: Brane Tomšič