Danes sem zdrava, srečna, zadovoljna, uživam življenje s polno žlico, obožujem svoje življenje, mojo družino, svoje nečake in prijatelje, vesela, da končno živim svoje sanje, seveda se soočam z izzivi, a danes je vse lažje... Lahko bi rekla, da sem najsrečnejši človek pod soncem. A nekoč ni bilo niti približno tako ...

Leta 2008 sem po neuspešnem zdravljenju oz uporabi psihiatričnih storitev svoje življenje sama vzela v roke in od takrat sem ZDRAVA, še posebej pa od leta 2011, ko sem začela spoznavati moč podzavesti in zavesti in pozdravila VZROK, to kar danes učim mnogo mojih strank, ki so se odločile za celostno delo na sebi. Velik poudarek dajem tudi na delo, na ustvarjanje, na aktivnosti, sprehode... Spomnim se, kako zelo sem uživala v delu čistilke v zabaviščnem centru v Mariboru tistega leta 2011, ko sem se dobesedno čez noč preselila med prijetne Štajerce. Vsak dan me je čakalo čiščenje vsaj 10-ih wc-jev, pometanje, brisanje in čiščenje 1500 m2. Najbrž bi še danes živela v Mariboru, če si ne bi nekega dne poškodovala roke. Kmalu po podpisu pogodbe za vodjo animatorjev zabaviščnega centra, se mi je zaradi poškodbe vse ustavilo. In tisti dan ko sem se znašla v mavčarni, pri travmatologu,se mi je deloma sesul svet, saj sem bila vedno vajena fizičnega dela. To je bil zame kar velik šok, a šla sem naprej kot "konj". Ni bilo časa za jokanje, čeprav je sem in tja kakšna solzica res spolzela po licu. Isti dan, ko sem bila odpuščena, sem z roko v gibsu začela iskati sobo in delo v Ljubljani, saj sem vedela, da bom zaradi poškodovane roke težko preživela v Mariboru. Kolega me je prišel iskat s kombijem in znašla sem se v Ljubljani. Spraševala sem se, kaj pa zdaj? Kaj bom delala, če pa roka ni zdrava? Ni mi bilo enostavno, a ker me je življenje že nekajkrat "vrglo" po tleh brez vsega, sem si rekla samo tole potiho: "Gremo gasa naprej, AKCIJA! Vesolje, Bog, angeli...usoda je hotela, da končno začnem delati tisto, za kar je rojena moja duša, da širim svoje poslanstvo, spodbujam ljudi k ŽIVLJENJU, k iskanju dela in premagovanju vseh ovir, ki postanejo enostavne, ko začnemo LJUBITI SVOJE ŽIVLJENJE IZ DNA SRCA. Moj nasvet: Čeprav je včasih res težko, se moramo kar sami "poriniti" naprej!

Ko sem se proti koncu leta 2008 začela postavljati na noge, je bila moja edina misel, da me lahko reši samo DELO, DELO, DELO. Takrat nisem imela znanja o delovanju podzavesti in zavesti, zato sem bila v strahu, da se mi depresija, tesnoba, panika ponovi, saj sem poznala samo delo. Sama sebe sem potiho spodbujala in govorila, da bo mojo hudo odvisnost od zdravil in depresijo ozdravilo in rešilo le DELO. Upala sem, da bom le s trdim delom in molitvijo rešila krizo, ki je nastopila, ko sem se odločila in odvrgla vse antidepresive, pomirjevala, uspavala, vsa zame nevarna psihiatrična zdravila, ki so takrat že zelo poškodovale moj um in telo. POZOR! Ne opuščajte zdravil brez nadzora zdravnika ali psihiatra. Izguba spomina, hudi glavoboli, tresenje, nezmožnost odvajanja je bil zame ALARM, da se moram "prijeti v svoje roke"! Ko več kot teden dni ponoči nisem zatisnila očesa, mi ponoči ni preostalo nič drugega, kot stokrat moliti molitev, ki sem jo poznala... očenaš in angel varuh moj bodi ti z menoj... Vsako jutro sem po zajtrku najprej začela čistiti domačo hišo, likati, pospravljati, včasih sem to počela celi dan, samo da bi moje telo zdržalo in da moja duša ne bi spet zahrepenela po pomirjevalih. Ko me kdo vpraša od kje sem zbrala takšno voljo, lahko rečem samo to, da je vse skupaj en sam čudež. Vedela sem, da nimam druge izbire in obenem sem si potiho srčno spet želela vrniti v življenje.Tam nekje sem videla lučko, tam nekje sem videla veselje, čeprav me je na poti do cilja velikokrat premagale solze. Bom zmogla? Bom, bom, bom je odmevalo na dnu moje žalostne duše. Ko sem si spet upala stopiti skozi vrata domače hiše, sem imela to srečo, da mi dela nikoli ni zmanjkalo, saj je imela mami veliko dela v stanovanju, moj ati pa polno dela tako na njivi, kot v gozdu. Spomnim se, da sem se kot najstnica velikokrat izogibala dela na polju, raje sem pobegnila na kavo s prijatelji. A v času borbe za življenje sem bila presrečna, če sem lahko delala, saj sem se z delom zamotila in pozabila na skrbi. Moja velika sreča je bila, da sem zmogla v tem času borbe z odvajanjem od zdravil vseeno zbrati pogum in poiskati službo. Delala sem kot pomožna mizarka na terenu, na montaži. Kasneje sem bila skoraj 2 leti zaposlena v podjetju. kjer sem obveščala lastnike certifikatnih delnic, se pogajala z lastniki delnic na sivem trgu. In potem sem delala kot komisionarka, kot vesela voznica viličarja, čistilka ... Uživala sem v vsakem delu, z metlo sem nevede postopoma čistila vso navlako v mojem življenju. Se učila odpuščati in sprejeti vse skupaj kot nekaj dobrega. Delo z otroci in animatorji pa je v mojo dušo prineslo še več veselja in zabave. Vse, ki se obrnejo name v hudi žalosti ali stiski trdno in odločno spodbujam k delu ali vsaj branju knjig, pisanju v zvezek, ustvarjanju itd. Najbolj pomembno pa je, da sem si kasneje pridobila znanje, ki mi je korenito spremenilo življenje in s svojim znanjem sem rešila nešteto ljudi ... Če ne zmoreš sam skozi svoje stiske, poišči pomoč. Nekdo bo prisegel na jemanje zdravil, nekdo se bo lotil resnega dela na sebi. Vsak se odloča sam. Moje mnenje je:« »Dobra motivacija dobrega motivatorja, prava podpora in smernice so KLJUČ do srečnega življenja«.

Vsak trenutek je PRILOŽNOST ZA VELIKE SPREMEMBE, KO SE ODLOČIŠ DA BOŠ POISKAL POMOČ! Dejstvo je, velik človek je tisti, ki poišče pomoč, tako je bližje rešitvi. Za konec pa podarim 30 minutni brezplačni posvet po telefonu vsem, ki napišete SMS "brezplačni posvet" na 051 237 825 ali pošljete e-mail za brezplačni posvet na info@barbkaspruk.si

Veliko zdravja, optimizma, vztrajnosti, veselja in moči želim vsem,
Besedilo: Barbka Špruk v sodelovanju za AIA – Mladinskim centrom Mengeš