Ko sva s punco tuhtala, kako ljubezen do pohodništva, gorskega kolesarjenja, taborjenja, potovanj in izzivov pomešati v pustolovščino, vredno celoletne zaloge odmerjenega dopusta, sva postala pozorna na, po mnenju številnih, najlepšo dolgometražno gorskokolesarsko preizkušnjo – Koloradsko pot, slavno, a zahtevno, ki na povprečni višini 3000 m.n.v. preči Skalno gorovje v ZDA. Ko sva izvedela, da več kot polovico poti predstavlja pot enoslednica oziroma t. i. "singlca", je odločitev postala precej enostavna. Nekaj mesecev načrtovanja in izbiranja najnujneše opreme, tako sva se septembra 2018 podala na 850 km dolgo visokogorsko mešanico uživancije in garanja.

Čudovita in mestoma precej naporna stezica naju je vodila pod najvišjimi vrhovi celinskega dela ZDA. Kolo sva potiskala čez visoke prelaze, vriskala na neskončnih in zavitih spustih, dih pa nama so jemali tako redek višinski zrak kot izjemni razgledi. Pot je vodila skozi barviti trepetlikin gozd, skozi kot iz westernov izrezana rudniška mesteca, pokukala sva celo v najvišje ležečo slovensko cerkev na svetu ...

Težave na poti so nama pomagali premagovati že prav neverjetno prijazni domačini, njihova ustrežljivost in pozornost je bila pravzaprav eden izmed večjih kulturnih šokov v ZDA, obenem pa razlog, da sva se na celotni poti, kljub divjini, počutila precej varno. Ob številnih kulturnih razlikah naju je navdušila tudi prostorsko-sociološka urejenost gorskega kolesarjenja. Dobila sva občutek, da so ZDA s svojo mešanico naravnih lepot, dobro razvito mrežo poti, servisno infrastrukturo in socialno sprejetostjo gorskega kolesarjenja prava obljubljena dežela za ta šport.

S kolesarske avanture po Koloradu sva tako poleg nepozabnih spominov, utrjenih zadnjic in razjahanih koles prinesla tudi konkretno izkušnjo, da je s strpnim in odgovornim odnosom naravo možno trajnostno uživati še kako drugače kot v gojzarjih.

Besedilo: Marjan Moderc