Vsak od nas je edinstven. Smo različno veliki, imamo drugačne oči, presnovo, strukturo kosti, vsebnost maščob, prebavo, občutljivost na hrano, raven energije, krvne skupine in drugo. V želji, da bi bilo življenje kar najbolj enostavno, ga preveč kompliciramo in v kontekstu prehranjevanja pozabljamo na hrano, ki nam jo ponuja narava.

Razvoj industrijske revolucije, sramotna podhranjenost in prehranjenost na istem svetu ter prehranska revščina ob kaloričnem presežku so še družbeni vidiki prehranskega neravnovesja, pri katerih se hrana vedno bolj pojavlja kot moralno dopustna droga.

Prav tako se zdi, da znanost na področju nutricionizma presega okvire korektne interpretacije, kajti za razliko od biokemije, nutricionizem ni eksaktna znanost. To razkriva množica znanstvenih člankov o prehrani, kjer je možnost aplikacije znanstvenih zaključkov v vsakdanje življenje skoraj nemogoča. Na primer bralec ne more najti objektivnega zaključka o uživanju mesa, saj najdemo tako članke, ki korektno dokažejo njegovo škodljivost, kot tudi članke, ki dokazujejo koristnost uživanja mesa.

V znanstvenem raziskovanju tako kompleksno izmuzljivega fenomena, kot je prehranjevanje, se pogosto pojavlja problem zamenjave korelacije s kavzalnostjo. Ko dokazujemo, da je fenomen prehranjevanja povezan z boleznijo, se pri zaključkih ne upošteva drugih (pogosto neznanih) dejavnikov, ki bi prav tako lahko povzročali določeno bolezen. Če neka raziskava dokazuje, da je rdeče meso povezano z rakom na črevesju, pogosto zaključuje, da rdeče meso povzroča raka na črevesju. Vendar pa je pomembno vedeti, da če se dva fenomena zgodita istočasno, še ne pomeni, da sta nujno vzročno povezana.

Če pa nasprotujočim znanstvenim izsledkom dodamo še vedno bolj uveljavljeno teorijo vpliva čustev na način prehranjevanja, potem je eksplicitna interpretacija skoraj nemogoča. Nova razmišljanja vedno bolj nakazujejo, da je o načinu prehranjevanja posameznika in o vplivu hrane na njegovo telo potreben individualen pristop, ki zajema vsaj nekaj znanja o biokemiji, poznavanju hranil in človeka znotraj tega konteksta obravnava kot celoto. Bolj ko smo navdušeni nad dosežki redukcionistične biologije in o znanju o metabolnih procesih, vse bolj se zavedamo, da so na ravni organizma v sistem vključeni različni deli, vsak od teh sistemov ima svojo logiko, pri čemer te logike ni možno razumeti samo na temelju lastnosti sestavnih delov posameznega sistema. Nujno jih je treba začeti povezovati v kompleksen sistem z novo logiko delovanja, ki ni seštevek prej navedenih.

V današnji nutricionistični teoriji in praksi obstaja več smeri, ki si v marsičem nasprotujejo:

• Paleo smer – poudarja polnovredna živila, beljakovine, zelenjavo, sadje, oreščke in semena, hkrati pa odvrača predelano hrano, sladkor, mlečne izdelke in žitarice. Jemo, kot je jedel naš prednik – nabiralec.

• Low carb smer – z zmanjševanjem ogljikovih hidratov spodbuja telo, da porabi maščobo za gorivo. Pomaga pri hujšanju in je povezana s številnimi drugimi koristmi za zdravje.

• Ketonska smer – s popolnim ukinjanjem ogljikovih hidratov teži h ketozi, ko telo za energijo začne uporabljati maščobe, namesto ogljikovih hidratov. Standardna keto dieta vsebuje 5–10 % OH, zmerna vsebuje 20 % beljakovin in tista z visoko ravnjo maščob vsebuje teh do 70 %.

• Vegetarijanska smer – kjer ne uživamo mesa, perutnine, divjadi, rib, školjk ali stranskih proizvodov pri zakolu živali. Ločimo lakto-ovo vegetarijance, ki jedo mleko in jajca, in vegane, ki se izogibajo prav vsem živalskim proizvodom, tudi medu.

• Nutritarijanstvo se osredotoča na vsebnost hranil, makrohranila in njihove terapevtske učinke.

• Ortomolekularna dieta za učinke uporablja visoke doze vitaminov in drugih elementov.

• Low fat – diete z nizko vsebnostjo maščob izboljšajo več dejavnikov tveganja za bolezni srca, vključno z visokim krvnim tlakom, visokim holesterolom in markerji vnetja, vendar je zelo pomembno, da izločimo slabe maščobe, ne dobrih.

• Tradicionalistične diete sledijo eni izmed tradicionalnih zdravilskih metod, kot so na primer Ayurveda, TKM, Gersonov pristop, po Budwigovi …

• Klinična nutricionistika sledi specifičnim protokolom, vezanim na klinično prakso.

Prekinitveni post omogoča telesu, da kroži med postom in jedjo in je zelo učinkovit pri hujšanju. Povezan je s številnimi koristmi za zdravje. Poznamo metodo 16/8, 12/12 ali pa metodo, ko se postimo en dan v tednu. Na ta način omogočimo telesu, da varno pride v stanje avtofagije, sposobnosti, da zdrave celice reciklirajo svoje odpadke.

Pri vseh dietah, ki se jih lotimo, je najpomembneje, da poznamo motiv, zakaj želimo na dieto. Trden motiv nam omogoča, da se diete držimo. Po drugi strani pa je bolj kot vzpostavljanje različnih diet na prehranskem področju pomembno, da vpeljemo način prehranjevanja, ki je dolgoročno vzdržen, ki nam ne povzroča dodatnega čustvenega stresa in je prijazen tudi do naše denarnice.

Mag. Mateja Kržin, naturopatinja in učiteljica joge v sodelovanju z AIA – Mladinskim centrom Mengeš