Tokrat so nas obvestili, da zbirajo oblačila in obutev za otroke ter družine iz Gambije. Ena izmed pobudnic je bila tudi Olga Selič, Slovenka, ki se je preselila v to afriško državo. Prostovoljka, Simona Urankar, ji je predala oblačila, ki so jih naložili v kontejner z drugimi potrebščinami in že potujejo proti cilju.

Obiskala sem Olgo, ki mi je predstavila to državo. Gambija je majhna, obmorska država v zahodni Afriki (manjša od Slovenije). Prebivalci so naseljeni predvsem v glavnem mestu Banjul in ob reki Gambiji, uradni jezik je angleščina. Čeprav je Gambija mirna država, pa so razmere za domačine težke. Šolanje je plačljivo, razen osnovno, kjer se otroci naučijo le Korana. Tako je veliko nepismenih in revnih. Družine imajo veliko otrok, saj imajo moški več žena in z vsako več otrok. Hrane je premalo za vsa lačna usta, kaj šele za vse drugo, kot so oblačila in podobno. Povprečna plača je 40 EUR (je država z najnižjimi prihodki), cene pa so visoke. Hrana, kot smo je vajeni mi, je za domačine popolnoma nedosegljiva. Čeprav so revni, pa je Gambija znana kot država nasmejanih ljudi.

Olga je upokojena učiteljica razrednega pouka, ki rada potuje in je od nekdaj hrepenela po tem, da bi živela v kolibi, na plaži, stran od množic, pred kolibo pa bi imela mrežo, ki bi bila razpeta med dvema palmama. Ko je pred nekaj leti s prijateljico obiskala Gambijo, je ugotovila, da je to njena sanjska destinacija in pred štirimi leti se je preselila tja. V Slovenijo se vrača le na obisk k svoji družini. To so lepo sprejeli in so veseli, da je Olga srečna. V Gambiji je spoznala sedanjega partnerja, s katerim sta zgradila hišico, ki jo oddajata turistom. Olga se prej ni nikoli ukvarjala z umetnostjo, tam pa je začela slikati in izdelovati okraske iz školjk ter gojiti različne eksotične, okrasne rastline, pa tudi povrtnine. Za domače živalce ima par muck in opico, ki jo je rešila pred gotovo smrtjo, saj opice lovijo za hrano. Tudi psi radi zahajajo k njej, saj so hitro ugotovili, da je pri njej vedno kaj za pod zob. Olga po svojih močeh pomaga tudi otrokom, ki so v stiski. Tako je npr. financirala šolanje fantku, ki je gluhonem in živi sam z mamo, ki mu šolanja nikakor ne bi mogla omogočiti. Pri Olgi je vedno polno domačinov, ki so jo popolnoma sprejeli medse in jo radi povabijo na lokalne ceramonije, kot je »name celebration« (počastitev imena) in podobno. Na obisk pa pridejo tudi Slovenci, ki pripotujejo v Gambijo.

Ko sem Olgo povprašala, ali se bo vrnila v Slovenijo, pa je le zamahnila z roko. Verjamem, da skromno življenje, med nasmejanimi ljudmi ter pomoč soljudem in živalim prinese več sreče kot veliko materialnih dobrin. In čeprav po upokojitvi, je Olga v Gambiji uresničila svoje sanje in našla svoje poslanstvo.

Besedilo: Blanka Tomšič
Foto: Simona Urankar in lastni arhiv Olge Selič