Narava v hribovskih krajih pač ni radodarna. Za preživetje je potrebno poprijeti za vsako delo in Florjan se je poleg službe, (delal je v: Tosami, v Tamizu in Leku), usposobil še za zelo sposobnega in pridnega sekača, podiralca dreves.

V Mengšu, si je z življensko sopotnico Mari, zgradil hišo in ustvaril družino. Kljub vsem obveznostim, v službi in doma, je vedno rad nesebično priskočil na pomoč, pri raznih prireditvah in akcijah Turističnega društva Mengeš (dekliščina pri Štefelnu, gradnja Trim steze). Posebno rad se je oblekel v narodno nošo. Noša mu je bila kakor ljubezen na prvi pogled. Drugi njegovi ljubezni sta bili gozd in gore. Nič koliko pohodov je opravil v prijetni družbi prijeteljev, med katerimi je bil silno priljubljen, predvsem zaradi odprtosti, prijaznosti, preudarnosti, iskrivih besed in šegavosti. Bil je šef v pravem pomenu besede.

Omeniti moram tudi njegovo ljubezen do lepe slovenske pesmi. Življensko usodo povezujeta rojstvo in smrt. Vmes pa je speljana življenska pot, ki si jo vsak trudi oblikvati in uresničiti sam. Je pot, na kateri dobi življenje pravi smisel. Florjan jo je našel in jo pokončno in odločno prehodil, od začetka do konca. Odšel je v večnost. Odšel je, nam pa pustil rezultate svojega dela. Ko umreš, se ne vrneš. Ostaneš pa! Ostaneš večno živ, v hvaležnem spominu na skupna leta.

Besedilo in foto: Franc Zabret, Turistično drušvo Mengeš