V petek, 18. novembra, je Planinsko društvo Mengeš na Mengeški koči organiziralo predstavitev foto zgodbe »Tolminska – na sončni strani Alp« v izvedbi priznanega avtorja Miljka Lesjaka in na ta način lepo počastilo dva visoka jubileja, 110. obletnico organiziranega gorskega reševanja v Sloveniji in 100-letnico ustanovitve postaje GRS v Kamniku, katere člani so tudi gorski reševalci iz Mengša.

Tone Vidrgar, član PD Mengeš, je navzočim predstavil Miljka Lesjaka, gorskega reševalca, ljubitelja gora, narave in fotografije, ki svoj pogled skozi objektiv rad pokaže tudi drugim, ter opisal, kako je prišlo do Miljkovega gostovanja v Mengšu: »Miljko Lesjak je že od leta 1979 član GRS Tolmin, za njim je že preko 40 let požrtvovalnega in prostovoljnega dela v okviru reševalne postaje, ki deluje znotraj PD, v svoji praksi je sodeloval v več kot 700 reševalnih akcijah in je zagotovo med najbolj obremenjenimi člani. Po alpinističnem tečaju v Vratih se je pridružil alpinističnemu odseku Nova Gorica in kasneje svoje gorniško znanje in izkušnje posvetil reševanju ljudi; je tudi član fotografske skupine PD Tolmin in v tej vlogi je prejel že številna, tudi mednarodna priznanja, npr. v Rusiji in Romuniji, zadnje letos v Gruziji, bronasto odličje za fotografijo SHEPERD (ki verjetno ni zadnja), dosegel pa je tudi naziv »kandidat za mojstra fotografije« Fotografske zveze Slovenije. Bogastvo svojih posnetkov rad deli z občinstvom na razstavah, objavah v tisku in kot cenjen predavatelj, posredovalec lepot Tolminske po vsej Sloveniji. Za svoje požrtvovalno delo kot gorski reševalec je leta 2008 prejel »Zlati znak GRZS« za 30 let delovanja, leta 2012 »Zlati častni znak CZ RS«, leta 2017 »Zlati znak PZS«.

Na vseh njegovih poteh ga spremlja neločljivi prijatelj – fotoaparat. Kot iskren ljubitelj naravnih lepot s svojimi foto zgodbami razveseljuje, po njegovo »draži« prijatelje in sledilce na njegovem portalu "za dražit' prijatelje" in jih navdihuje za nove gorniške podvige, drugim, ki že umirjajo svoj korak, pa pomaga pri brskanju med spomini.

Že dolgo časa spremljam Miljka na njegovem portalu in uživam ob gledanju njegovih fotografij, žal pa se do danes še nisva »zares« srečala.

Sredi septembra sem hotel izkoristiti napovedano lepo vreme in za nekaj dni odšel v Julijce. V torek zgodaj zjutraj sem pričel pohod v Vratih in se namenil proti Luknji, kamor sem prišel, ko je sonce že ožarilo vrhove najvišjih gora, in naredil nekaj posnetkov s fotoaparatom; na sedlu se je že nabralo nekaj ljudi, ki so se namenili levo, čez Plemenice na Triglav. Moj cilj pa je bil na nasprotni strani, za mnoge ena najlepših gora, Bovški gamsovec in nato naprej.

Po nekaj dneh, ko sem se vrnil domov, sem odprl Miljkov portal in videl novo zgodbo »Čez Plemenice in Kanjavčeve police« ter opazil, da sva bila na sedlu Luknja istega dne. Poslal sem mu sporočilo, pohvalo za fotografije po e-mailu in priložil nekaj svojih fotografij s pripisom »škoda, da se nisva videla«. Kmalu sem prejel odgovor: »Tone, saj sva se, si me slikal, ko sem prihajal na Luknjo.« Tako se je najina komunikacija nadaljevala in posledica je njegov današnji obisk.«

Kar precej ljudi se je zbralo v Jurčku na Mengeški koči, da vidijo njegovo predstavitev, in ni jih bilo malo, ki so Miljka poznali osebno, celo pecivo so mu prinesle slušateljice. Njegovo predavanje o lepotah narave, gora, Tolminske je bila pravljica za odrasle, posebno še za tiste, ki imamo radi gore. Eno uro je Miljko nizal sliko za sliko in jih z zanimivim in iskrivim besedilom povezoval v prekrasen venec, hvalnice naravi. Prekrasne slike so se menjavale na platnu pred nami, slike, ki so vsaka posebej poudarile mojstra izrazne fotografije. Poseben poudarek v njegovem opisu tolminskih gora je bil na Krnu in Batognici, njegovi "domači" gori, ter tudi nemi priči človeške norije – Soški fronti, kjer so potekali najbolj krvavi boji, 888 dni, 12 ofenziv in z največ žrtvami prve svetovne vojne.

Po končani predstavitvi foto zgodbe so sledila vprašanja prisotnih, ki so naše druženje z Miljkom podaljšala še za eno uro. Veliko je bilo vprašanj o reševalnih akcijah in opisal jih je slikovito, tudi dramatično, saj so se mnoge, kljub naporu reševalcev, končale tragično; mnogo je posredovanj zaradi neodgovornih pohodnikov, a vsako uspešno posredovanje reševalcev je zanje nagrada. Miljko tudi na reševalnih akcijah fotografira različne trenutke reševanja in morda slike pomagajo in so v pomoč reševalcem v naslednjih akcijah. Bila so vprašanja o fotografiranju, fotografskih pripomočkih, fotografijah, razkril nam je tudi, da mu je od njegovih fotografij najljubša fotografija »Srd narave«.

Prijetna sta bila druženje in klepet z našim gostom, Miljko s svojo srčnostjo dokazuje, da so včasih že pozabljene temeljne vrednote kakovostnega, zdravega in poštenega življenja še vedno na dosegu naših rok, povsod okrog nas, le videti jih moramo, jih zajeti v dlan in jih deliti z drugimi.

Besedilo: T.V.

Foto: Miljko Lesjak in T.V.