Po vojni se je zaposlila v tovarni Tekstilindus v Kranju, kjer je spoznala svojega moža Akia iz Kosova. Rodila se jima je hčerka Ida. Akia je bil oficir Jugoslovanske ljudske armade, zato so se večkrat selili, iz Kranja v Postojno, Mojstrano, Dovje in nazaj v Postojno. Nato so se 1967 preselili v Kranj, kjer so po upokojitvi tudi ostali. Hčerka Ida je leta 1968 rodila deklico Ksenijo in tako je Antonija dobila prvo vnukinjo, za katero sta skrbela skupaj z možem. Druga vnukinja živi v tujini, vnuk pa v Domžalah. Danes ima 3 pravnukinje in 2 pravnuka.
Vsa leta je, že med selitvami, v Kranju po stalni naselitvi pa še bolj aktivno, delovala v okviru Rdečega križa Slovenije in Zveze združenj borcev za vrednote NOB. Leta 2002 sta se skupaj z možem, zaradi njegove bolezni, preselila k vnukinji Kseniji v Loko pri Mengšu. Mož Akia je leto kasneje podlegel bolezni, kar je Antonijo prizadelo in se ni odločila za vključitev v družbeno življenje v Občini Mengeš.
Vse pogosteje in intenzivneje se je pojavljala tudi njena bolezen, zato se je odločila za nastanitev v domu. Izrazila je željo, da bi bil le ta blizu njenega rojstnega kraja. Tako je še danes nastanjena v domu v Škofji Loki, kjer ima nove prijatelje in je zelo zadovoljna.
Besedilo in foto: Tina Drolc




