Vsem nam se dogajajo ali so se nam dogajala čustva. Kaj potemtakem početi s svojimi čustvi? So čustva nekaj dobrega? Ali ravno obratno, so čustva nekaj slabega? Če se naučimo obvladovati čustva, jih logično razložiti, le-ta trajno preminejo, umrejo, izginejo. Spremenijo se v nekaj, kar je bolj trajno, kar je bolj mirne narave – Občutenje. Sledi preobrazba iz gosenice v metulja, iz Čustva v Občutenje. Hm, kaj je sedaj Čustvo? In kaj je Občutenje? Vsa čustva so večinoma kratkotrajne narave, in nekoč, slej ko prej, preminejo! Obstaja sicer tudi možnost, da čustva nikoli ne minejo. V tem primeru to ni v čast. Ne minejo samo tista čustva, ki jih z logiko nismo uspeli umiriti in si jih razložiti. Kdo jih umirja in razloži? Prav Mi. Čustva obstajajo zgolj zato, da bi obstajal zapis nečesa, kar se je v preteklosti dogajalo, kar je bilo napačno formulirano, izraženo, nerazumljeno, prizadeto. Čustva nam tako kažejo pot, dajejo možnost, da jih lahko umirimo in dokončno razrešimo. Ko čustva razrešimo, puf, jih že ni več. Čustva so v bistvu "Pavlov efekt", zvonček, cedenje slin ob obroku, ki ga nismo dobili. Čustva obstajajo zgolj in samo zato, da bi jih lahko naslovili in nekoč končno umirili. Ko govorimo o čustvih – vi ste čustvo (čutenje). Ko govorimo o občutenjih – vi ste ob čutenju. Niste čutenje. Slovenščina lepo razloži, da obstaja nekaj, kar je ob čutenju – občutenje. Čustva se dogajajo vsem nam, večinoma od 0 do 5. leta starosti. Zakaj? Ker takrat še ni bilo razvitih človeških možganov. Razvili so se šele pri okrog 5. letu starosti. Čustva potekajo na opičjih možganih (The Triune Brain in Evolution¹). Občutenja pa na višjem nivoju možganov, na človeških možganih. Naša čustva so naši lastni problemi. Smiselno bi jih bilo v odnosu do partnerja, prijatelja, terapevta, z dodajanjem svoje logike, trajno razreševati. Pot vsakega človeka je namreč pot k samemu sebi.

Besedilo: Gregor Težak v sodelovanju z AIA – Mladinskim centrom Mengeš

Foto: Brane Tomšič