Osnovno šolo je Franc Lukan obiskoval v Mengšu in pri desetih letih, pred II. svetovno vojno, se je pridružil gasilskemu naraščaju, danes bi rekli pionirjem gasilcem. Gospod Franc pokaže fotografijo mladih fantov v gasilskih uniformah, dokolenkah, kratkih hlačah in majicah in pove, da je edini še živeči od fantov s fotografije.

Po vojni ga je v Mengeško godbo povabil kapelnik Lipar, ki ga je tudi naučil igrati inštrument, izbrala sta trobento.  Gospod Franc pokaže fotografijo sproščenih mladih fantov tudi iz tega obdobja. Fotografija je bila posneta ob 60-letnici Mengeške godbe, leta 1946. Iz prvih let nastopov z Mengeško godbo so mu v spominu ostali predvsem nastopi na pogrebih, ko so po končani vojni selili grobove padlih na pokopališča. Pozneje pa so igrali ob različnih priložnostih, največkrat na veselicah po Sloveniji, saj takrat ni bilo toliko glasbenih ansamblov kot danes.

Po vojni se je izučil za mizarja. Občasno je pomagal očetu tesarju, prvo zaposlitev pa je dobil v Melodiji Mengeš.

Nato je po odsluženem vojaškem roku srečal ženo Vero prav tako iz Mengša. Vera je dobila zemljo in začela sta zidati hišo, se poročila in dobila prvega sina Milana. Takrat je za nekaj let prekinil z igranjem pri godbi. Hišo sta gradila šest let in nekaj let kasneje se jima je rodil še drugi sin, Branko. Branko je igral pri ansamblu Nagelj, njegova smrt ju je oba z ženo Vero močno zaznamovala. Imata dve vnukinji in enega vnuka, ki je podedoval ljubezen do glasbe.

Pred petnajstimi leti, takoj ko je bila ustanovljena Veteranska godba, je začel gospod Franc pri 75 letih igrati na boben. Z Veteransko godbo so redno nastopali v Mengšu, bližnji okolici in tudi drugod po Sloveniji. Bobne je igral 15 let, vse do 90. leta.

Pred tremi leti, leta 2015, sta z ženo Vero praznovala diamantno poroko. Pred hišo ju čaka za obdelavo že urejen, skoraj pripravljen vrt in seveda skrb za zdravje, ki jima ga želimo še veliko.

Besedilo in foto: Tina Drolc