BREZ DOMA

TAM V PARKU SREDI MESTA,

KJER MOGOČNA SO DREVESA

IN DO NJEGA VIJE SE LE ENA CESTA,

SO OB KLOPEH PRISLONJENA KOLESA.

KOLESA NALOŽENA S KRAMO,

GARDEROBA SKROMNA V VREČAH IZ PAPIRJA,

OKROG GOLOBI OBMETAVAJO SE S HRANO.

TA OKOLICA JIH NE VZNEMIRJA.

NA KLOPI POLPRAZNA STEKLENICA,

OBJEDEN KRUH JE OD GOLOBA.

NA KLOPI KRUTA JE RESNICA.

TAM BREZDOMCA JE PODOBA.

POKRIT Z ODEJO PREK RAMENA,

BREZBARVNO, NAPOJENO Z ROSO,

PREKRATKA, NE SEGA NITI DO KOLENA,

NE PREKRIJE TAKO NOGO BOSO.

TO HOTELSKA SOBA JE ČLOVEKA.

NE PET, KAR TISOČ ZVEZD IMA.

TU NEKDO ŽIVLJENJU SE ODREKA,

JE LE PREBIVALEC SINJEGA NEBA.

ŽE LETA KLOP NJEGOV JE DOM

IN TESNA ZNANKA STEKLENICA.

NA CERKVI ODMERJA ČAS MU ZVON

A Z NOČJO PRIHAJA SPET RESNICA.

V PARKU MNOGO JE KLOPI,

LESENE, HLADNE A JIH OPAZIŠ.

NA VSAKI DRUGI BREZDOMEC SPI,

KO PO STEZICI MIMO GAZIŠ.

NASMEH DOBIŠ, KO  MIMO GREŠ.

A STEKLENICA PRAZNA VABI,

TUDI ČE BESEDE NE POVEŠ.

DAJ KOVANEC IN POZABI.

SVET POLN LAŽI

OKROG MENE KRIČI

SVET POLN LJUDI.

DRUG ČEZ DRUGEGA

RINEJO, PLEZAJO

OZNOJENI OBRAZI,

TISTE SPREDAJ SOVRAŽIJO,

DOKLER JIH NE ZGAZIJO.

OKROG MENE KRIČI

SVET POLN LAŽI.

MOČNEJŠI OSTAJAJO

IN DALJE LAJAJO

SVOJO PASJO HIMNO.

A ZA NJIMI HODI BELA TIŠINA

IN REŽE S KOSO

V JUTRANJO ROSO.

OKROG MENE KRIĆI

SVET BREZ LJUDI.

PRIDE TRENUTEK,

KO VEČ NE SOVRAŽIŠ,

POHOJEN, DRUGIH NE GAZIŠ.

ŠE NAPREJ SVET KRIČI,

ČEPRAV GA VEČ NI.

TUJEC

KOT SOLZE IZ NEBA,

DEŽ DAN ZA DNEM KAPLJA.

KJE STE ZVEZDE IZ NEBES,

KJE MLADI KOSI IZ DREVES.

SIVI SE OBLAKI RAZMAKNITE,

SONCE IN MODRINO NAM ODKRITE,

DA SPET SE ZEMLJA RAZSVETLI

IN GRM PRED HIŠO ZABRSTI.

NI PTIC, ZELENJA NI,

NE KONCA TEH TUROBNIH DNI,

SAMO SLIKE IN PODOBE SO OSTALE,

KI SO PRAHA SE NABRALE.

A GLEJ, NEKDO PRIHAJA OD SOSEDA,

NASMEH NA LICIH IN PRIJAZNO GLEDA.

MORDA V SIVO JE MEGLO  ZAVIT

IN SE MI ZDI, DA JE PRIVID.

IZTEGNE ROKO, MU PONUDIM DLAN.

MAR TUDI ON JE SAM?

A OTOŽNA USTA TEGA NE POVEJO,

IN OČI NAPREJ V MENE ZREJO.

GLEDA ME, MOLČI,

 A DLANI MOJE NE IZPUSTI.

NAJIN SVET NI VEČ TEMAN.

OSTAL JE, KER TUDI ON JE SAM.

PETICA

V ŽIVLJENJU MNOGE SO POTI,

KI VODIJO V VEČ SMERI.

KJER OGNJA NI, ŠE PLAMEN TLI,

KER OB SEBI IMAŠ LJUDI.

SEM MAR TO JAZ ALI OB MENI TI?

POMAGAJ, DA OGENJ ZNOVA ZAGORI.

SMO PRIPRAVLJENI PODATI DLAN,

DA NAŠ DOM JE MANJ TEMAN,

DA SVETLO JUTRO NI ZAMAN,

VSAK DAN ZNOVA NASMEJAN

IN VEČER S PRIJAZNOSTJO  DODAN,

V SLADKE SANJE ZAPELJAN?

ŽIVLJENJE NI SAMO POTICA.

A NASTAVIMO POLJUBU LICA.

ZA OBJEM ŠE POTREBNA JE LEVICA.

SVA ŽE DVA, TO ČISTA JE PETICA.

PRIDITE, NAS KAMLU BO STOTICA.

Avtorica pesmi: F. Hunjet

Besedilo in foto: T. Vidrgar