Printi risb, razstavljeni v MC Mengeš, so delo mlade študentke arhitekture Alin Kostiov. Z risanjem in vsesplošnim ustvarjanjem se ukvarja že od malih nog, do danes pa je sodelovala na več skupinskih in samostojnih razstavah. S trenutno razstavljenimi deli se je v začetku letošnjega leta predstavila tudi v Jalli Jalli, Akc Metelkova, Ljubljana.

Avtorica se večinoma posveča ilustracijam in risbam, pa tudi akvarelom, ustvarja s črnim tušem, svinčnikom, srebrnim alu trakom ali črnim kulijem. Nedavno je sodelovala tudi pri projektu Lahkonočnice, kjer je raznovrstnim slovenskim zvočnim pravljicam v sodelovanju s pravljičarji in starostniki vdihnila svežo grafično podobo. Tudi sicer so otroške slikanice eden od njenih virov inspiracij ter novih idej, ki jih znotraj svojega okvira bujne domišljije preoblikuje po svojem okusu in jih igrivo vpelje v morebiti bolj zrel, resnejši svet odraslih. Podobno bi lahko rekli tudi za tokrat razstavljene printe, na katerih nedvomno prevladujejo domišljijski svet, fantastične podobe, bujna vegetacija, hudomušna arhitektura in nagajivi detajli grotesknih likov. Na petih večjih delih tako lahko opazujemo stegujoče se roke, ločene od teles, gobaste hišice, zvijajoče se lestve, majčkena okenca, brezbrižne zardele obraze, obnorele kapljice, razbohoteno cvetje in rustikalne tulce, iz katerih se plazijo glive, mesnate rastline, skrbno nalakirani nohti ali obnemele glave sladkovodnih rib. Osrednji motiv, tiskan v strogo črni barvi, je v obliki širokega okvirja ob strani poustvarjen v barvah. Vsak od petih printov ima tako dekorativen odmev v različnih pastelnih barvah. Sami naslovi del bi se morda lahko skrivali v angleško zapisanih besedah, ki se v skupinah štirih besed nahajajo pod ilustracijo. Na videz naključno izbrane besede morebiti povzemajo ustvarjen motiv, vsekakor pa ne ostajajo tuje vsem nam, ki se vsakodnevno sprašujemo o duši, zvestobi, prijateljstvu in ljubezni, premlevamo o vesolju, lubrikantih, kokainu, da o kavi, cigaretah in slabih šalah sploh ne govorimo. Gesla, natiskana kot ambivalentni podnapisi, se na posameznem delu začnejo na isto črko. Rezultat je posrečena besedna igra, ljubka za tiho prebiranje in všečna za branje na glas – cigarettes coffee condoms coke, loyality love light lubricant.

Popolnoma resna obravnava del ali modro molčanje o umetnosti tukaj verjetno ne pride v poštev. Lahko govorimo o njihovi kljubovalni povednosti ali zgolj domiselni dekorativnosti, a prav gotovo imamo kaj reči. Zlovoljni duši, naveličani umetnosti, se zdi ideja posrečeno šaljiva, starokopitnemu meščanu pa preveč konfliktna, še huje – popolnoma odveč. Če so dela spotakljiva, so morebiti še uspešna. Navsezadnje je kokaina vedno preveč, ljubezni pa premalo. Ob kaj se boste spotaknili vi?

Besedilo in foto: Maša Žekš