Najlepše mesto v pokrajini Kakheti z ozadjem Kavkaza je Sighnaghi, polno je zgodovinskih in kulturnih spomenikov z opečnatim načinom gradnje. Ogledali smo si pravoslavni samostanski kompleks Bodhe, stopili v stik s kamnoseki, spoznali način pridelave vina, njihovo kulinariko in polifonično petje pevcev v narodnih nošah.

Impresivna Vardzia je v skale izklesano mesto, primerljiva je s turško pokrajino Kapadokijo, to je t. i. Kapadonija Gruzije. Zanimive so jamske poslikave in portret kraljice Tamar. V jamah še vedno živijo menihi. Gruzija je tudi dežela mineralnih vrelcev z žveplom. Vodo smo velikokrat pokušali, v osrčju gora pa smo obiskali mineralne bazenčke, se srečali s kapniki na površju in s pokrajino vulkanskega stekla, imenovanega oksidijan.

Ob gruzijski vojaški cesti smo se ustavili pri spomeniku gruzijsko-ruskega prijateljstva, dovoljene zgodovine obeh dežel s slikami. Na celotnem potovanju smo opazovali ali obiskovali samostane na čudovitih lokacijah z mogočnimi gorami v ozadju. Glavno mesto Tbilisi nas je očaralo z velikostjo, s številom prebivalcev, mogočnostjo, nočnim utripom in varnostjo. Skozi mesto teče najdaljša reka Zakavkazja Mtkvari, nad mestom je mogočna utrdba s spomenikom matere Gruzije. Most čez reko z 10.000 diodami se je ponoči lesketal ob vodometih in osvetljenih stavbah. Nujen je bil tudi obisk kanjona s slapom in obisk žveplenih vrelcev z masažo.

Potovanje smo podaljšali v gorsko območje severozahodnega dela Gruzije, v Svaneti z zasneženimi gorami do višine 5000 m. Tu živijo Svanetijci, etnična podskupina Gruzijcev s svojim jezikom. S terenskimi vozili smo se zapeljali do jezer Koruldi v osrčju štiritisočakov. Pokrajino smo lahko primerjali z našo pokrajino Jezersko, le da je bilo vse višje, daljše in širše. Svanetijci imajo ob vsaki hiši utrdbe, nekakšne obrambne stolpe, po obisku nekaj stolpov pa je prišel čas za pokušnjo njihovega čudovitega piva in vina. V vasi Mazeri, kjer smo spali v sobah z ''Bogkovim kotom'', smo se sprehodili ob ledeniški deroči reki do slapa Ušba pod ledenikom in gorami. Uživali smo v kopeli, naš tuš je bil topel slap.

Armenija je prva dežela, ki je sprejela krščanstvo za svojo religijo, njeni starodavni samostani so postavljeni na čudovitih razglednih mestih. Dežela leži na planoti višine okoli 1000 metrov s čudovitim jezerom Sevan, z zelenimi dolinami in travnatimi planotami, to je dežela okusne hrane, vina in konjaka. Domačini govorijo svoj jezik in se ponašajo s starodavno kulturo in pisavo.

 
Ob največjem jezeru Armenije Sevan smo se povzpeli na ogled samostana Sevanavark iz 9. stoletja, od koder je čudovit razgled. Ogledali smo si najstarejše še aktivno pokopališče, na katerem so prvi spomeniki iz obdobja gradnje samostana, in več kot 800 kamnitih grobov z izklesanimi običaji takratnih časov. Ustavili smo se pri slikovitem templju Garni iz helenističnega obdobja. Ob njem je soteska reke Azat z mogočnimi stenami bazaltnih stebrov in z gnezdeci krhkih lastovic.
Peka njihovega nekvašenega kruha ''lavash'' poteka v podzemnih pečeh, sledila je pokušnja kruha in jedi iz razne zelenjave.

V čudovitem glavnem mestu Armenije Erevan je sledil ogled spomenika armenskega genocida, poiskali smo smrečico, ki jo je v ta namen posadil naš predsednik Danilo Türk.  Stali smo ob ogromnem spomeniku ''Matere Armenije'' in v ozadju opazovali nočni utrip mesta. V mestu je glavna katedrala armenske cerkve, v kateri je sedež njihovega katolikosa, ki ga priznava tudi papež, tu je semenišče, biblioteka … ( in), njim katedrala pomeni enako kot Rim katolikom.

Rodovitna Araratska dolina skriva mogočen samostan v skali Khor Virap z goro Ararat v ozadju. V tem samostanu je bil zaprt Gregor Iluminator, prvi poglavar armenske apostolske cerkve, mi pa smo bili priča poroki desetletja. Nevesta se je vrnila iz Južnoafriške republike, svatje pa so za ta namen prišli v svojo domovino iz dežel, kamor so se izselili v nemirni zgodovini Armenije.

Na potovanju sem se srečala s tremi meni neznanimi jeziki in pisavo, vendar pa se nisem trudila z angleščino, vedno sem pozdravila z ''Dober dan!'', ljudje so takoj začeli govoriti v ruskem jeziku in komunikacija je stekla. Ljudje so zelo prijazni, hrana, sadje, zelenjava, živali, gozdni sadeži, sadno drevje pa je enako kot v Sloveniji, le njihove začimbe naredijo tisti drugačen okus njihove čudovite prehrane.

Besedilo in foto: Agata Štular